četrtek, 22.3.2012

Na tokratni sončkov torek smo se v jutru, ko so nad Ljubljanskim barjem še plavale meglice ponedeljkovega dežja, odpeljali na Štajersko stran z namenom, da osvojimo Boč, prvega od zadnjih treh osamelcev gorskega masiva Karavank, ki mu pravijo tudi Štajerski Triglav. Po avtocesti smo drseli proti Celju in se od nje oddaljili pri izvozu za Slovensko Bistrico ter se ustavili v Zg. Poljčanah, od koder smo nadaljevali peš.

Po nekaj metrih asfalta med hišami smo zapustili kraj in se umaknili na stezo levo v gozd, kjer so nas pozdravljale pisane barve raznovrstnega pomladnega cvetja. Kmalu smo vstopili v strmo grapo Skodlovec, ki je začetek Detičkove poti na Boč, ki jo večina od nas ni poznala. Tablice z napisi raznovrstnih dreves in grmovnic so nas opozarjale, da smo na področju krajinskega parka Boč-Donačka gora. Pobočja grape so prekipevala od zvončkov, telohov (ki mu tu pravijo tudi snežnica) in trobentic, petelinčkov in jetrnikov do velikih zvončkov (ki sem jih opazila tudi na planoti Na Ravni).

Le kdo me moti, se je spraševala radovedna miška.

Ugotavljali smo, da je vse bolj zeleno kot na domačem področju. V grapi je bilo ob suhi hudourniški strugi opaziti tudi ostanke nekdanjih apnenic, ki so značilne za to področje. Urejena in označena planinska pot nas je vodila navzgor do Maistrove skale in do cestne povezave s Planinskim domom na planoti Na Ravni.

Markacisti so nam olajšali vzpon z v ključih se vzpenjajočo stezo.

Prečkali smo makadamsko pot in po markacijah nadaljevali po strmi stezi med resjem, ki tudi že pričenja cveteti. Pot se je še vedno dvigovala, a nas je bukov gozd s prelepimi visokimi od sonca osvetljenimi bukvami tako očaral, da smo čez korenine stasitih bukev hodili z nekim veseljem, kot da so nam bukve dajale svojo starodavno energijo.

Mimo Finžgarjevega križa smo kmalu še enkrat prišli na makadamsko pot do Planinskega doma in se usmerili levo v strmo pobočje Boča. Zdelo se je, da bukve ves čas hodijo z nami, toliko jih je. Sončni žarki med njimi pa so poskrbeli, da so v nahrbtnike romala odvečna oblačila in strmine skoraj da nismo opazili, vse dokler nismo vstopili pod previs, kjer je prehod zavarovan z jeklenicami in je bila potrebna večja pazljivost.

Na najtežjem delu nam je bila v pomoč jeklenica.

Ogledali smo si jamo Balunjačo, ki se nadaljuje 50 m globoko v temino gore in ji dno pokriva ilovica. Po stezi med skalovjem, ki ga je bilo vedno več, smo prišli do poti pod oddajnikom in zanimivimi strelovodi ter tu napravili kratek postanek. Nadaljevali smo po poti in se čez skalnato področje dvignili na vrh Boča. Nahrbtnike in palice smo pustili pod stolpom in se povzpeli na stolp, od koder je razgled po Dravskem polju vse do Maribora na severovzhodu in v krogu naprej čez Haloško gričevje do Donačke gore na vzhodu. Pod nami pa se je lepo videlo področje planote Ravnik s Planinskim domom in cerkvico Sv.Miklavža.

Vhod v Balunjačo ali Špelcino votlino, kjer naj bi se okrog leta 1700 skrivala razbojniška poglavarka Špelca z 12 razbojniki. Skritega zaklada nismo našli!

V daljavi se je videla Rogaška Slatina, bliže je bila Kostrivnica, kjer je nekje čakal avtobus in smo lahko z zraka ocenili, koliko hoje je še pred nami. Gore v daljavi so nam bile tokrat zakrite z zamegljenim ozračjem, vendar smo s pomočjo »razglednika« prenesenega na papir ugotavljali smeri, kje se nahajajo naši znani vrhovi.

Pogled z vrha stolpa proti najvišjemu delu Boča z oddajnikom, kjer je do leta 1983 stal razgledni stolp.

Vračali smo se po drugi prav tako lepo urejeni krožno speljani poti, skozi bukov gozd navzdol, do travniškega področja planote Na Ravni, v Planinski dom na Boču. Prvo skromno kočo je na vrhu Boča postavila Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva že daljnega leta 1899. Leta 1930 so Poljčanski planinci zgradili Na Ravni nov dom in ga večkrat obnovili – še vedno je lepo oskrbovana z urejeno okolico. Nas je pričakala z enolončnica boški lonec.

Pod nami planota Na Ravni s planinskim domom in zaščitenim rastiščem velikonočnic.

Po malici smo si niže pod kočo ogledali zavarovano rastišče velikonočnic, stepskih rož, ki so v teh dneh ravno pričenjale odpirati svoje barvite vijolične cvetove. Ogledali smo si tudi gotsko cerkvico Sv. Miklavža na hribu nasproti planinskega doma, ki je zanimiva po pozlačenih oltarjih, lesenem lestencu in prelepem lesenem stropu z intarzijami, ki po lepoti ne zaostajajo za znanimi v tujih katedralah, a na domači zemlji to premalo cenimo, kajti strop je nujno potreben obnove.

Velikonočnica ali veliki kosmatinec – zakaj kosmatinec, se lepo vidi.

Dan je bil topel in sončen, a čas je bil, da nas je Tatjana nad kočo ob prekrasnem drevoredu brez in macesnov ujela v fotoaparat, nato pa smo korak obrnili skozi gozdove navzdol. Od dreves prevladuje bukev, na senčnih predelih pa raste tudi javori, jesen, divja češnja, lipa, oreh in bresti. Zanimivo je, da se na prisojnih legah gozd čisto spremeni, spominja na gozdove na Krasu – bori, puhasti hrasti, črni gaber in mokovec. Gozdovi so na tem področju tako obširni, da so razdeljeni na 5 gozdnih rezervatov. V občudovanju vseh lepot, ki so nas obkrožala, smo skozi debla opazili cerkvico Sv. Lenarta, ki za razliko od drugih stoji na hribčku v zatrepu doline, ki se odpira proti Zgornji Kostrivnici.
Po makadamu smo nato mimo zanimivega vrelca naravne mineralne vode prišlo do Zgornje Kostrivnice, kjer nas je pred šolo čakal avtobus.

Sončki na travniku z Bočem v ozadju.

Sledila je vožnja skozi razgibano pokrajino vasic in vinogradov Šmarske občine do razcepa za avtocesto. Od tu dalje je enakomerna vožnja marsikoga uspavala, skozi okno sem še uspela videt, da so njive s hmeljem sveže obdelane in urejene čakajo na novo letino, potem pa je v mojih ušesih čebljanje po avtobusu zamrlo in me je zmanjkalo skoraj do Gorjanca, kjer smo se Bevčani pričeli počasi pripravljati za sestop. Prijetno utrujena sem v zadnjih korakih do doma opazila, da se je dan že prevesil v noč, ki je še nisem čutila, spomini na še en osvojeni vrh in lepo preživet dan je še vedno grel.

Boč-gps: Na grafu se vidi, zakaj Boč domačini imenujejo »Štajerski Triglav«. Zaradi oblike.

Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Viktor Repnik, komentar: Sonja Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk