petek, 27.5.2011

Letošnja Zofka je opravičila svoj sloves, v nižinah je napojila žejna polja in travnike, v gorah pa nasula spomladanskega snega. Vremenarji so za prehod hladne fronte napovedali sneg nad 1500 metri. Namesto za Smrekovec smo se zato odločili za Golake, saj so nižji in nad toplo Vipavsko dolino. Tam že ne bo snega!  Zmota! Sneg je bil, kar je bilo svojevrstno doživetje – snežna belina in nežno pomladno bukovo zelenje.

S ceste Predmeja – Lokve smo po stezi s Čavna proti Iztokovi koči zakorakali v breg. Ob poti so nas s skal pozdravili kimajoči cvetovi planinskega srobota in že smo bili na prevalu Strgarija. Med vzponom proti Iztokovi koči smo opazovali pomečkana gozdna zelišča in hitro nam je bilo jasno, da jih je polomil sneg, ki je zapadel v noči na ponedeljek. Na prve zaplate snega smo naleteli takoj nad Iztokovo kočo, višje smo se vzpenjali, več ga je bilo. Potrebno je bilo malo več previdnosti pri hoji, sicer pa smo vsi uživali v misli, da ni običajno hoditi po snegu v gozdu, ki kar prekipeva od zelenja.

Mali Golak nam je postregel z razkošnim razgledom na vse strani, le morje so zakrivale  meglice. Nad valujočim zelenjem gozdov Trnovske planote so se na severu belili sveže zasneženi Julijci. Naš naslednji cilj je bil Srednji Golak, na katerem je malo prostora, zato smo ga le prečili. Med prerivanjem skozi veje grmovja, ki je sililo na stezo, smo razpravljali o pomembnem delu markacistov pri vzdrževanju planinskih poti. Na kopnih mestih grebena so modremu nebu delali konkurenco Cluzijevi svišči, bolj senčne lege na vzhodni strani pa je zavzel vanež, čemažev sorodnik.

Zaraščenih poti nam je bilo dovolj, Veliki Golak smo po stezi zaobšli po severni strani in se spustili na Škrbino. Tu se markirana pot nadaljuje na Hudo polje in naprej na Vojskarsko planoto, mi pa smo krenili levo proti Smrekovi dragi, naravoslovni znamenitosti Trnovskega gozda. Smrekova draga je pod Malim Golakom ležeča 200 metrov globoka  kraška kotanja. V njej vladajo posebne razmere – ozračje je mirno, zračna vlaga višja, temperatura se z globino niža, zato sneg obleži pozno v pomlad. Temperaturnemu obratu sledi vegetacijski, zato raste najvišje bukov gozd, pod njim bukovo-jelov, sledi čist smrekov gozd, na dnu pa se razrašča rušje. Na skalovju ob cesti nad Smrekovo drago je našel ugodne razmere kranjski jeglič, ki je obilno cvetel. Tudi skale niso kar tako, zgrajene iz školjčnih lupin pričajo o nekdanjih morjih triasa, v katerih je nastal apnenec tega dela Trnovske planote.

Po gozdni cesti smo pohiteli do gozdarske Anine koče, od koder nas je avtobus preko Male Lazne odpeljal na Predmejo. Na Robu Gore, pri spomeniku Materi Gori smo se ustavili zaradi razgleda, nato pa odhiteli na izletniško kmetijo Pr’Žipani, kjer so nas že čakali z joto.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Viktor Repnik