petek, 19.8.2011
Junijski planirani obisk Kaninskega pogorja nam je preprečilo slabo vreme in sneg, ki zapadel ob prehodu hladnega vala. »Ni problem, bomo šli pa enkrat poleti« smo sklenili, ko smo se razšli po zadnjem pohodu pred poletjem.
Tako je naneslo, da smo namesto v torek, ki je naš dan za pohode, šli na pot v soboto, 13. avgusta. Ob pol šestih zjutraj smo v jutranjem mraku krenili na dolgo pot do Bovca. Čeprav je bilo napovedano lepo vreme, nas je od Tolmina naprej spremljala nizka oblačnost in dežne kaplje na vetrobranskem steklu, ki nam niso bile nič všeč. V Bovški kotlini pa se je nebo razprlo in obetal se je lep dan.
Kabinska žičnica nas je v pol ure povzdignila v svet Kaninskih podov. Hitro smo se pobrali stran od postale D, kjer je površje zravnano v smučišče in se usmerili proti naravni znamenitosti – Prestreljeniškemu oknu. Spotoma smo opazovali skladovitost in nagnjenost apnenčevih plasti in prelom, ki so pogojevali nastanek naravnega okna v vršnem delu grebena pod Prestreljenikom. Skozi okno smo pokukali na italijansko stran in na snežišča v globoki senci pod steno. Ta dan smo bili med prvimi obiskovalci okna in ko smo se po strmem melišču vračali, smo srečevali pisano druščino turistov v obutvi za na sprehod ali plažo. Samo spogledovali smo se in se čudili, da ni več zdrsov.
Pot smo nadaljevali v smeri Velikega Knina, vendar smo pri odcepu za kočo Petra Skalarja krenili levo. Naš cilj je bil spoznati Kaninske pode in njihove značilnosti. Pot po skalnatem grebenu na Vrh Osojnic (2374 m) je bila prava izbira s pogledom na »kamnito morje« Kaninskih podov. Videli smo vse, kar visokogorski kras Kanina lahko ponudi: lašte, škraplje, žlebiče, mikrožlebiče, kotliče, konte, brezna. Hodili smo počasi, da smo lahko uživali v pogledih na bližnjo in daljno okolico.
V Koči Petra Skalarja smo si privoščili krajši počitek, potem pa se pričeli vračati proti postaji D.
Kot je za Kanin običajno, brez oblakov ni šlo, od belih meglic do težke sivine, ki nam je že dala misliti ali bo zdržalo brez dežja. Za vzpon na Prestreljenik ni bilo več prave volje in vrnili smo se v dolino.
V Bovcu nas je pritegnil vrvež v centru, kjer je bila na stojnicah predstavljena turistična ponudba od bovškega sira dalje.
Na poti domov smo se ustavili še v Kobaridu in šli peš na vzpetino, kjer stoji kostnica, posvečena padlim italijanskim vojakom v 1. svetovni vojni.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik