Turo na Veliki vrh nad Kofcami smo vrhniški Sončki kar dvakrat zaradi slabega vremena odpovedali in bili za potrpljenje slednjič nagrajeni s čudovitim zgodnje jesenskim vremenom, za katerega smo rekli, da lepše ne bi moglo biti.
Deževje, ki je povzročalo poplave po Sloveniji, je tudi nam malo prekrižalo načrte. Razrita gozdna cesta iz Jelendola ni bila primerna za avtobus, zato smo se zapeljali do kmetije Matizovec (1.079 m) in si naložili dodatne metre vzpona. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se ozrli na Veliki Vrh (2.088 m), naš cilj, ki se je nad nami dvigoval tisoč metrov višje v nebo.
Pogumno smo v jutranjem hladu zakoračili v gozdnato strmino in po dobri uri nas je obsijalo sonce na planini Kofce. Med krajšim postankom pred zaprto kočo smo dopolnili telesne energetske zaloge in nadaljevali vzpon proti grebenu Košute. V prisojno pobočje se je uprlo sonce in večina je uživala v kratkih rokavih.
Ljubljansko kotlino je še opoldne prekrivala megla, nam pa je razgled z vsakim višinskim metrom postajal obsežnejši. Zdelo se nam je, da smo kar mimogrede dosegli Veliki vrh, najvišji vrh Košute v zahodnem delu njenega 15 km dolgega grebena.
Po planinskem krstu dveh naših planink smo se razgledali in uživali ob pogledu na zamegljeno Ljubljansko kotlino pod nami. Imenovali smo vse vidne gore, od najbolj vzhodne Pece, Učke na jugu, do Kepe na zahodu. Le pri imenih gora na severu, v Avstriji, nam ni šlo.
Zadovoljni smo zapustili vrh, vendar se nismo spustili nazaj na Kofce, ampak nadaljevali pot po grebenu čez Kofce goro proti sedlu med Malim Kladivom in Kladivom. Tu smo še zadnjič posedli na tople trave in uživali v pogledih na bližnjo in daljno okolico. Obletavale so nas planinske kavke in zaupljivo čakale na kakšen grižljaj.
Potem nas je čakal 400 metrski strm spust do planine Šija, kjer smo se za nagrado odžejali s hladno studenčnico, nato pa se preko planine Ilovica vrnili na Kofce. Planinska koča je bila slučajno odprta in prijazno osebje je poskrbelo za nas, da smo prišli do željene kave, čaja ali piva.
Čas je priganjal in morali smo se posloviti od sončne bleščave na planini in potoniti v temačnost gozda. Strma steza s Kofc do Matizovca ni prijazna za utrujene noge in pri spustu nismo hiteli. Na cesti pod kmetijo Matizovec pa smo pohiteli do avtobusa, ki nas je čakal pod serpentinami. Tu smo se še enkrat ozrli navzgor v strmine Velikega vrha in si rekli: »A tam gor smo bili?«
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Tatjana Rodošek