sobota, 10.3.2012
Tokrat je bil naš cilj Krašnji vrh nad Metliko, visok 542 m. Avtobus nas je odložil ob slikoviti belokranjski vasici Radovica, od koder nas je lokalni vodič g. Martin vodil proti vrhu po markirani poti, po kateri poteka tudi gozdna učna pot. Nekatera drevesa in grme smo poznali sami, na druge nas je opozorila naša vodnica Sonja. Prav kmalu smo prišli do vasice Krašnji vrh in po nekaj korakih smo že bili na širokem vrhu z razglednim stolpom in lepo urejeno brunarico PD Metlika. Po spiralnih stopnicami smo se povzpeli 17m više na vitek razgledni stolp, od koder je razgled po vsej Beli krajini do Trdinovega vrha in tudi čez hrvaško mejo. Kdor je želel, si je lahko šel od blizu ogledat skalno steno in se v njej preizkusit, saj so vanjo markacisti skrbno in premišljeno razporedili jeklenice in zabili kline vse do vrha stene.
Najbolj podjetni so se preizkusili v kratki zavarovani plezalni poti
Pohod smo nadaljevali mimo cerkve po strmem pobočju skozi gozd do kapelice, pod katero pride na površje izvir Orehovec. Še nekaj spusta in prispeli smo do kraškega požiralnika v bližini hrvaške meje. Vode je bilo komaj za vzorec in vsa je odtekala v podzemlje. Po ozki stezi smo se sprehodili do brezna Pečenjevka, v katerega se, kadar je dovolj padavin, voda preliva in pada vanj v obliki 40 metrskega slikovitega slapu.
Pot nas je peljala mimo izvira Orehovec
Vodil nas je lokalni vodnik g. Milan iz PD Metlika
Preko poseke smo se vrnili na širšo gozdno pot, ponekod obloženo z iglicami ter se nato ustavili na razglednem travnem slemenu, obraslem z brezami. Za njimi smo na sosednjih pobočjih občudovali cerkvice ter Trdinov vrh v ozadju. Po travnem pobočju smo mimo obnovljenega vodnjaka Vušivka prišli do Bojanje vasi, kjer se nahaja tik ob poti še eno brezno. Markacije, naše tihe ljube spremljevalke, so nas vodile v dišeč smrekov gozd, čez področja, porasla z orlovo praprotjo in skozi sončen gozd kostanjev in hrastov. In tako smo mimogrede prispeli na travnike in med vinograde nad Slamno vasjo. Med ravnokar obrezanimi trtami smo prišli do cerkvice Sv. Urbana, kjer nas je čakal gospodar z bližnje turistične kmetije z belokranjsko pogačo in pijačo dobrodošlico. Čakal nas je le še kratek spust do gostoljubne domačije, kjer smo se okrepčali s hrano in pijačo.
Travniki, njive, breze, smreke – na vsakem koraku drug polged
Skupinska slika pod brezami in Gorjanci
Za zaključek smo se zapeljali še do 2 km oddaljene vasi Rosalnice in si ogledali znamenite tri gotske cerkvice. Tri fare, o katerih sem že veliko slišala, presenetijo, ko jih človek zagleda. S svojimi gotskimi elementi se ena ob drugi visoko vzpenjajo v nebo in se tako neprisiljeno spogledujejo med seboj, češ, kaj se čudite, saj smo že dolgo tukaj. Iz Rosalnic nas je avtobus nato odpeljal po valovito razpotegnjeni in barviti belokranjski pokrajini iz Metlike proti Črnomlju. V svetlobi pozno popoldanskega sonca smo se počasi umirili in pustili za seboj Belo Krajino in se po znani Partizanki odpeljali proti Ljubljani in domu. Med vožnjo je zašlo tudi sonce, nebo pa je še dolgo žarelo v barvah od rumeno rdeče do zamolklo vijolične skoraj do doma.
Za nami je še en sončkov izlet, ki človeku napolni baterije za kar nekaj dni. In niti ni pomembno ali je vrh višji ali nižji, vsak vrh nosi s seboj lastno zgodovino. Krašnji vrh pohodnika pritegne in očara v svoji neponovljivosti na tem malem žepku Slovenije tik ob hrvaški meji, kamor se bo marsikdo še rad kdaj vrnil.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Repnik