četrtek, 18.10.2012

Na zborno mesto pred OŠ Ivana Cankarja smo v močnem jutranjem nalivu prihajali z dežniki in ugibali, kam nas bo tokrat popeljala planinska vodnica. Zaradi dežja je izbrala rezervno turo.

Avtobus nas je odpeljal v Podlipo. Mimo cerkve in čez potok Hlevščico, kjer je meja med Podlipo in Rovtami, ki so že v logaški občini, smo se dvignili proti Podpesku v hrib, ki se je po strmem delu zravnal med pašna  travniška področja. Pod pašniki se je levo skozi  kaplje dežja in kopreno meglic videla podlipska dolina in zadnje luči avtov, ki so vijugali po dolini.

Krave na paši so dvignile glave in radovedno pritekle do električnih pastirjev ob cesti. Prvič v življenju so se mi zdele komunikativne. Škoda le, da zavita v vetrovko in z  dežnikom v roki,   nisem imela pri roki sendviča, ki jim bi najbrž prijal poleg trave, ki jo žvečijo dan na dan. Mimo kmetije Rihar smo  nadaljevali hojo čez  valovito travno področje,  v ozadju obdano z  gozdom.  Zeleni pašniki so bili kakor oživeli od dežja in nudili svojevrsten kontrast  mešanemu gozdu, obarvanemu  z rumeno  in zlato.

Hodili smo mimo samotnih kmetij ter občudovali red okoli njih. Po kolovozu smo se  spustili čez travnike do Rastovk in se skozi   gozd ponovno dvignili, do  ceste Zaplana – Rovte. Krenili smo proti  Zaplani, kjer smo na pašnikih opazili zanimivo  škotsko govedo. Iz Miznega  dola smo mimo Jamnika  prišli do nekdanjega smučišča.

Ulovka je bilo ovito v meglo, a  markacije za našo pot in E7 so bile na pravih mestih.  Sledil je zanimiv prehod čez potok z leseno brvjo,  na katero so narasle vode padale v slapu in jo  preplavljale ter hrumeče tekle navzdol po strugi. Sledil je kratek postanek pri Lovski koči, kjer so še zadnji pospravili pelerine in dežnike.

Nadaljevali smo do  cestne povezave s Planino in z nje sledili markacijam  v pobočje Planine in Ulovke. Kdor je ocenjeval, da so vzponi za nami, se je motil. Zagrizli smo  v znano in lepo pot navzgor in nekateri smo spet zadihani prišli  do  gozdne ceste Zaplana-Planina. Usmerili smo se proti Zaplani in mimo odcepa steze proti nekdanji Drnovškovi hiši  prišli do planinske poti, ki pripelje iz »Starga malna«. Občudovanja vredna je bila naravna postavitev razstave  raznovrstnih gob v podrasti na obeh straneh poti.  Mimo Ajdovske stopnje smo  po zanimivi stezi pod Planino obhodili njeno pobočje, kjer so skrbni markacisti na nerodnem skalovitem  predelu napeli jeklenico.

Sonce je posijalo skozi bukov gozd, nebo se je razjasnilo, mi pa smo  nadaljevali mimo klopce pri bukvi do Storževega griča. Med potjo se je odpiral pogled na Vrhniko umito od dežja in obsijano s soncem.  Prišli smo na znano tankovsko cesto, kjer smo se ločili: nekateri so krenili proti Stari Vrhniki, drugi proti Idrijski cesti, peščica pa nas je  šla na označeno pot  proti Sv.Trojici. Ta  zadnji del poti je bil zame čisto nepoznan in še posebej lep zaradi dreves in  kotanj, zaradi gozdne jase zalite z vodo od nočnega dežja in  zaradi neštetih poti do mesta. Če ne bi bilo področje tako zgledno markirano, bi se celo lahko izgubila.

Spomnila sem se, da sem med dokumenti v planinskem muzeju v Mojstrani prebrala, da je bil ta del poti  prva in najstarejša markirana pot na Planino. Zdaj sem tudi razumela, zakaj. Mimo cerkve  smo se spustili do Cankarjeve hiše Na klancu  in naprej do parkirišča. Med vožnjo domov sem kot vedno  v sebi urejala svoje »vtise« s prehojene poti. Bila je skrbno načrtovana in nas je vodila tako, da smo lahko v dežju, ki je na svoj način delal neokrnjen čudoviti  svet nad Podlipo in Vrhniko še lepši, doživeli sicer za nas znano področje, čisto drugače.

Tudi sem se bom še vračala. Nasmehnem se, ne vem če bo eno življenje dovolj za vsa moja vračanja v te lepote slovenskih planin in hribovij, odkritih  in prehojenih s  pohodno skupino Sončki.

Besedilo:     Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek