sobota, 25.2.2012

Letošnji februar nam je prinesel precej mraza in prav pred načrtovanim pohodom na Čreto nad Vranskim so vremenoslovci obetali sneženje. Kljub taki napovedi pa smo se pogumno odločili, da se vseeno odpravimo na pohod. Sneg je v ponedeljek popoldne prenehal padati in v torek nas je pričakalo hladno in megleno jutro.

Pot nas je vodila mimo samotnih gorskih kmetij

Pred dvema tednoma smo doživeli mraz in veter, tokrat pa zimsko idilo.

V pričakovanju pravega zimskega pohoda se nas je 31 pogumnih pohodnikov odpeljalo mimo Ljubljane proti Braslovčam v Celjski kotlini. Naš cilj je bilo Žovneškego jezero, kjer smo pričeli s pohodom. Za ogrevanje smo se po poledenelem kolovozu povzpeli do gradu Žovnek, katerega burno zgodovino sem predstavil pred vhodom v grad. Postanek smo izkoristili za požirek toplega okrepčila, nato pa nadaljevali pot po strmem kolovozu in novem snegu do ceste, ki pelje na Dobroveljsko planoto. Kmalu smo opazili na levi požgano domačijo, spomenik 2. svetovne vojne.

Nizki oblaki so skrivali razgled na širšo okolico.

Pustne šeme so pregnale sive oblake.

Po kratkem času smo zapustili cesto in po gozdu ter preko travnika gazili do kmetije Brezovnik, kjer smo si privoščili postanek za malico. Višje je bilo vedno več snega in ker planinska pot ni bila shojena, smo jo ubrali kar po cesti. Pot je bila tako sicer dva kilometra daljša, vendar prelepa zaradi globoko zasneženega gozda okoli nas. Namesto romarske cerkve Sv. Marije, do katere bi morali gaziti visok sneg, smo šli po cesti do gotske cerkve Sv. Katarine na Čreti. Po ogledu cerkvice smo se vrnili malo nazaj, ter se po pobočju spustili do planinskega doma na Čreti, kjer nas je pričakala prijazna gostiteljica Nina z vročim čajem, nato pa še z odličnim pasuljem in joto. Ker je bil pustni torek, smo se posladkali še s flancati.

Na vesele Sončke je končno posijalo sonce

Po obedu smo pogrešili nekaj pohodnikov in  čez čas so se prikazale prave pustne maškare, ki smo se jim iz srca nasmejali. Pregnale so oblake in v sončnem vremenu smo kmalu morali zapustiti prijazen planinski dom in se spustiti po prisojni strmini proti Vranskem. Tu smo si privoščili še zadnje okrepčilo ter se v poznem popoldnevu odpeljali polni lepih spominov proti domu. 

Besedilo: Janez Kenk
Fotografije: Tatjana Rodošek