četrtek, 3.2.2011

Do 16. stoletja je gora, ki se strmo dviguje nad Solkanom in jo od  Sabotina loči reka Soča, nosila ime Skalnica. Leta 1539 se je pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja na gori prikazala Marija in pet let kasneje je na vrhu 681 metrov visoke Skalnice že stala romarska cerkev. Romarji so se pričeli zgrinjati z vseh strani in vsi so govorili le še o Sveti gori in ime Skalnica je tonilo v pozabo.

Cerkev je bila v času jožefinskih reform leta 1785 opuščena in delno porušena, pa kmalu pod novim cesarjem na novo pozidana kot »bazilika za vse čase«. Tudi to cerkev je doletela zla usoda, med 1. svetovno vojno je bila junija 1915 zaradi topniškega obstreljevanja zravnana s tlemi. Leta 1928 je na mestu porušene že stala nova bazilika ter obnovljen frančiškanski samostan in verniki že desetletja v miru obiskujejo sveti kraj.

Mnogi obiskovalci pa se na Sveto goro odpravijo zaradi zanimanja za dogajanja v prvi svetovni vojni. Na ta čas nas opozarjajo ostanki jarkov in kavern skoraj na vsakem koraku. Sveta gora je tudi lep izletniški in planinski cilj, saj je z njenega grebena izreden razgled.

Sončki smo imeli srečo z vremenom v torek, 1. februarja, ko je Vrhniko zagrinjala nizka oblačnost, Primorska pa se je kopala v soncu. Avtobus smo zapustili precej visoko na pobočju Svete Gore in se odpravili po planinski poti skozi jarke in kaverne prve svetovne vojne. Vojko, ki nam je že na avtobusu razložil politično ozadje začetka 1. svetovne vojne, nam je na terenu razložil potek soških bitk in način bojevanja. Nihče se ni več čudil množici strelskih in povezovalnih jarkov ter kavern, ki so vojakom nudile kolikor toliko varno kritje v času topniškega obstreljevanja.

Zaradi velike izpostavljenosti so branilci skozi goro s severne strani izkopali povezovalni tunel, ki je vojakom omogočal varen dostop do obrambnih jarkov na pobočjih nad Sočo. Opremljeni z baterijskimi svetilkami in nekateri s čeladami smo Sončki šli skozenj. Vojko je poskrbel za presenečenje, ker si je nadel originalno italijansko čelado, najdeno pred desetletji pod Krnom.

Po izhodu iz predora smo se povzpeli na greben na Vrh sv. Frančiška, kjer smo se razgledali po Grgarski kotlini in visokem krasu Banjščic do bohinjskih in bovških gora. Desno od Trnovskega gozda je pogled segal do Nanosa in Učke, nad meglicami se je videl celo Risnjak.  Po ogledu notranjosti svetogorske bazilike smo se razgledali še proti zahodu. Razgled je bil enkraten, saj je segal čez Padsko nižino vse tja do 450 km oddaljenega Materhorna, katerega prepoznavna piramida se je dvigala visoko nad okoliške gore.

Naš drugi cilj je bil bližnji 651 metrov visoki vrh Vodice, ki je s Sveto goro delil enako vojno usodo. Tudi tu mrgoli kavern avstro-ogrske vojske, ki je branila strateško pomemben greben nad Sočo. Na vrhu stoji impozanten spomenik italijanskemu generalu Mauriziu Gonzagi,  ki je s Potjo miru povezan še z enim pomnikom  vojne morije v bližini.

Polni vtisom smo zapustili z vojno zaznamovani greben nad Sočo in se po dolini potoka Slatna spustili v Grgar. Po okusni joti v gostilni smo se odpravili proti domu. V Novi Gorici smo se hvaležno poslovili od Marije Zega, ki smo jo kot poznavalko teh krajev povabili s seboj.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Foto: Sonja in Viktor Repnik