Vsakdo, ki je že prehodil Bornovo pot pod Begunjščico, jo je pohvalil kot zanimivo in zelo razgledno, zato je zamikala tudi nas Sončke. Imenuje se po baronu Juliju Bornu, lastniku obsežnih gozdov okolici Ljubelja in velikem ljubitelju lova.
V zadnjem desetletju 19. stoletja je v Jelendolu v oboro naselil jelene, na svoje posestvo pod Košuto pa kozoroge. Njegov sin Friderik je kozoroge naselil tudi na Begunjščici, kjer so se namnožili, vendar sta jih obe svetovni vojni močno prizadeli. Ponovno so se številčno okrepili v sedemdesetih letih, ko smo jih pogosto videli na melišču pod Begunjščico kar s ceste na Ljubelj.
Bornova pot omogoča najlažji pristop do 1.311 metrov visoke planine Prevale, saj je z Ljubelja le dobrih 250 m vzpona. Del poti se vije čez melišča, okoli skalnih sten in celo skozi predor. V tem delu Bornove poti je osupljiv razgled na Sv. Ano, ostanke nekdanje podružnice nemškega koncetracijskega taborišča Mathausen, ter na ljubeljsko cesto.
Pogled na okoliška pobočja in melišča nam je zastirala nizka oblačnost, ki se kar ni hotela dvigniti. Ko smo po lepi gozdni stezi prispeli na Preval, smo bili celo v megli. Po vročini, ki nas je mučila še dan poprej, je bila temperatura bistveno nižja, da smo vsi iz nahrbtnikov potegnili topla oblačila.
Na planini se pasejo krave, zato smo si lahko privoščili kislo mleko z žganci. Dobro podprti smo se odpravili proti dolini Drage sedemsto metrov nižje. Pobočja Begunjščice so skrivale megle, zato se nam ni bilo težko posloviti od višin. V dveh urah smo bili v dolini Draga, katere vhod še vedno čuvajo razvaline srednjeveškega gradu Kamen.
Iz planincev smo se prelevili v turiste in se napotili k vznožju gradu. Prisluhnili smo besedam oskrbnika, ki nam je opisal grajsko zgodovino. Na visoki pečini stoječi grad je od 13. stoletja nadzoroval dogajanje v dolini Drage, po kateri je šla pot na Koroško. V 18. stoletju so zadnji lastniki Lambergi grad zapustili in se preselili v udobnejši dvorec v Begunjah, grad Kamen pa prepustili zobu časa.
Mnogi med nami smo bili prvič in zadnjič na gradu Kamen v daljnih šolskih letih, zato je bil ponoven obisk še kako opravičljiv.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik