petek, 4.3.2011
Dolina Glinščice je zelo priljubljen cilj slovenskih planincev pozimi, ko se ognejo zimskim razmeram v notranjosti Slovenije. Tudi Sončki smo tako razmišljali, pa prišli z dežja pod kap. Prvega marca seveda nismo imeli snega, ampak burjo. Tako pravo, pošteno, ki ji vremenarji pravijo močna burja. Glede na vremensko napoved smo bili nanjo pripravljeni in bila je za vse nas pravo doživetje.
Mnogi Sončki še niso bili v tej izredni dolini v bližini Trsta in jih je s svojim gorskim videzom presenetila. Na pot v dolino smo krenili v vasici Jezero in se v zavetju Stene spustili navzdol. Najprej do trase nekdanje železnice, ki je od leta 1887 do konca druge svetovne vojne povezovala Trst z Istro. Mimo nekdanje železniške postaje Botač smo šli do tunela, kjer so se ob njegovi gradnji udrla tla – strop nad kraškim breznom in so trije delavci strmoglavili vanj.
Pogledali smo delno zazidane stene brezna in se vrnili nazaj do steze, po kateri smo se spustili v Botač. To je majhen zaselek tik ob državni meji, kjer na nekdanjo, zelo zastraženo mejo med Jugoslavijo in Italijo spominja prazna stavba obmejne stražarnice. Botač je danes napol zapuščen, stoletja pa je skozenj šel skoraj ves promet med Trstom in notranjostjo Slovenije, kajti dolina Glinščice je naravni prehod preko Kraškega roba. Voda Glinščice je nekoč gnala številne mline. Poleg žita so mleli tudi začimbe, ki so jih v Trst dovažale ladje. Do danes je ostalo od mlinov le nekaj razvalin ob strugi, ostalo je uničila voda in zob časa.
V zgornjem delu doline smo bili kar na varnem pred burjo, ko pa smo prečkali skalni prag, mejo med flišem in apnencem pri slapu, je burja pridobila zagon. Sunki vetra so dvigovali vodo iz slapa in jo kot oblake pršca nosili po zraku. Veličasten prizor, da smo kar strmeli. Kljub bučanju burje smo se vsi odločili za kratek vzpon do cerkvice Sv. Marije na Pečeh, ki je postavljena na spodnjem delu skalnatega grebena.
Tu je burja šele pokazala svojo moč, saj nas je kar porinila ob cerkveni steni, da smo hitro poiskali zavetje v loži pred vhodom. Pri tem sta odfrčali z glav dve kapi, ena se je ujela v veje, drugo pa je veter odnesel s seboj. V načrtu pohoda smo imeli vzpon do spomenika Emiliu Comiciju na vrhu grebena, pa smo si bili edini, da bi bilo to ob močnih sunkih burje smrtno nevarno.
Hitro smo se spustili po romarski poti navzdol in nadaljevali pot nad strugo Glinščice. Kmalu smo opazili ostanke kanala starorimskega vodovoda, ki je od 1. do 6. stoletja s pitno vodo oskrboval Trst. Tu smo dosegli najnižjo točko, 92 metrov nadmorske višine, prečkali strugo in se usmerili v breg proti zaselku Zabrežec. Od tam ni bilo več daleč do razgledne ploščadi, od koder je lep pogled na dolino. Zaradi izpostavljene lege na robu skalne stene se je v razgledišče zaganjala burja, da nismo dolgo občudovali razgleda. Visoko nad nami je bila še ena podobna ploščad in ko smo v zavetju gozda prišli do nje, se je zgodba ponovila. Divjanje burje se je okrepilo, da nam je jemalo sapo in smo razgledišče hitro zapustili in se zatekli v avtobus.
Že na avtobusu, pa tudi ob kavici in kozarcu pijače v Kozini se je razvnela debata o doživetju, ki je bilo za nami. Vsi so bili mnenja, da je bilo enkratno občutiti silovitost vetra, te neukrotljive naravne sile. Primorci bi se našemu navdušenju samo nasmehnili, njim je burja tako domača kot nam megla.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Foto: Srečko Kenk