Nestanovitno vreme s plohami in nevihtami ni ravno primerno za obisk gorskega sveta. V takem primeru nas Sončke rešuje kraški svet Slovenije s svojimi jamami, kamor se umaknemo pred slabim vremenom.
Sedmega maja smo tako obiskali Škocjanske jame, ki so zaslovele že na začetku 19. stoletja zaradi podzemnega kanjona, po katerem se v brzicah in slapovih pretaka reka Reka. Napovedano deževje se je zgrnilo nad Slovenijo šele v popoldanskem času, zato smo lahko kljub občasnim ploham in soparnemu vzdušju izpeljali obisk, kot smo si ga zamislili.
Najprej smo obhodili dve veliki kraški udornici Škocjanskih jam,Veliko in Malo dolino.
Lepo urejena učna pot Škocjan, vsebinsko bogate informativne table in razgledišča nad vrtoglavimi stenami so vse navdušile. Ob desetih smo se pomešali med ostale obiskovalce in se odpravili v udornico Globočak, kjer je vhod v sistem Škocjanskih jam. Po umetnem rovu smo prispeli v Tiho jamo, kjer smo lahko občudovali lepoto kapnikov. Kmalu smo zaslišali šumenje Reke in že smo stali nad njeno strugo v ozkem kanjonu s prepadnimi stenami.
Bili smo v Šumeči jami, kjer smo visoko nad penečo vodo prečkali most. Na levo je Reka izginjala v temo ozkega Hankejevega kanala, mi pa smo nadaljevali pot skozi podzemni kanjon do izhoda v Veliki dolini. Tu je večina obiskovalcev zaključila ogled. Le Sončki smo nadaljevali pot v atraktivni Mariničevo in Mahorčičevo jamo. Kar nekaj desetletij obisk tega dela Škocjamskih jam ni bil mogoč, ker je leta 1965 katastrofalna povodenj uničila električno razsvetljavo in odnesla dobršen del poti. Obnova je stekla šele pred kratkim in letošnjega aprila je bil ta del jamskega kompleksa spet odprt.
Obe udornici Škocjanskih jam deli skalnat greben, skozi katerega si je reka utrla podzemno pot in se skozi naravno okno v slapu preliva v Veliko dolino. Drzno speljana pot nad slapom nas je pripeljala v Malo dolino, kjer smo v steni lahko občudovali že odcveteli avrikelj, ki ima tu ustrezne razmere za svoj obstoj. Po obnovljenem mostu smo vstopili v na novo odprti del jame, ki leži pod kraško vasico Škocjan, po kateri so jame dobile ime. Vse so prevzeli pogledi na mogočnost jamskih prostorov, skozi katere teče reka, na katere gladini se zrcalijo osvetljene skalne stene.
Kmalu je temačnost Mahorčičeve jame je premagala dnevna svetloba in naša podzemna pot ob reki Reki se je končala.
Zaradi izjemnih kraških pojavov, velike biološke pestrosti in bogate arheološke dediščine so Škocjanske jame od leta 1986 vpisane na UNESCOv seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik