petek, 25.5.2012

Za majski pohod smo SVIZCI izbrali Golake, kamor se v 12 letih našega organiziranega pohodništva še nismo podali. Ledeni možje z Zofko vred pa so nam jo zagodli in dan pred odhodom Golake ravno toliko prekrili s snežno belino, da smo se zaradi varnosti raje odločili za pohod Po robu od Predmeje proti Sinjemu vrhu.


Spomenik materi Gori je poln simbolike

Nekatere kolegice so z Vandrovkami  pod vodstvom naše Elice  dva dneva prej prehodile  to pot v nasprotni smeri, kar je njihova kronistka Fani Šurca zelo slikovito opisala. Tudi mi smo uživali v čudovitem razgledu po okoliških vrhovih in preko Jadrana do Dolomitov, pod nami pa se je v vseh zelenih barvah  košatila Vipavska dolina.


Svizci na pričetku Poti po robu nad Vipavsko dolino

Pot smo pričeli pri spomeniku Materi Gori na Robu. Bronasti kip nas presune s svojo sporočilnostjo. Predstavlja ženo, ki je skozi štiri stoletja nosila vodo iz doline, dokler niso zgradili vodovoda.Voda je pomenila življenje za Gorjane ob naselitvi, kot tudi danes.


Med vzponom na Dolski maj je pod nami ostalo skalovje Orlovce

Naša vodiča Sonja in Vojko sta nam med  prijetnim stopicanjem skozi neštete pašniške prehode osvežila in dopolnila veliko geografskega in botaničnega znanja.

Moram pa posebej poudariti, da so tile naši pohodi nekaj več kot prepotrebna rekreacija  in obnavljanje znanja iz šolskih klopi – to je druženje, ki ustvarja nova prijateljstva. Kot neusahljiv studenec nam tečejo pogovori od trenutka, ko se pred Cankarjevo šolo zbiramo, do slovesa ob odhodu domov.Večkrat  moramo drug drugega utišati, ko nam vodiči pripovedujejo kaj pomembnega. Tudi za vedro vzdušje znajo nekateri poskrbeti. Ko smo tokrat stopali prav previdno nad prepadno steno, smo od zadnjih zaslišali: »Pazite, avto!«


Na Dolskem maju se je odprl pogled proti Sinjemu vrhu in Nanosu


Koliko kamenja so pridne roke Gorjanov znosile v zidove in griže

Že v naslednjem trenutku je mimo nas švignil  kot raketa gorski tekač. In je bilo smeha! Večkrat se tudi pogovarjamo, koliko naših hribov smo že prepešačili  v približno 130 pohodih  in koliko krajev doma in v tujini smo obiskali na kakih 40 izletih. Kolegica je pripomnila: »Veš, koliko priprav je za to potrebnih!« O, seveda vem, Elica in Sonja pa še bolj. Prepričani smo, da je zanju največja nagrada za opravljeno delo naše zadovoljstvo in to, da se naše vrste širijo.


Za prehod v ograji se je bilo potrebno zriniti med dvema debloma

Po nekajurni hoji smo se povzpeli na Sinji vrh, kjer nas je že čakala odlična jota, malo niže pod hribom pa avtobus, ki nas je odpeljal domov.


Z zadnje vzpetine pred Sinjim vrhom se nam je odprl pogled na prehojeno pot

Zapisala Stanka Grbec
Fotografije in besedilo: Sonja Zalar Bizjak