sobota, 22.12.2012

V decembru so se kar tri upokojenske pohodniške  skupine podale na Ljubljansko barje. Zadnji med njimi smo bili Svizci, upokojeni pedagoški delavci. Bil je to naš letošnji zadnji pohod in smo ga že tradicionalno zaključili malo bolj slovesno.

Kljub mrazu se je na pohod odpravilo 41 Svizcev

Mraz in megla sta pričarala zimsko okrasje

Sončni sredi, ko je kar zadišalo po pomladi, je sledil mrzel, siv in meglen četrtek. Vremenska napoved je obetala celodnevno meglo po kotlinah. Pa smo rekli, da ima tudi megla na Barju svoj čar in se odpravili na pot. Učni poti Barje smo se odrekli, saj je taleči sneg dobro namočil barjanska tla in je bil del poti zaradi visoke vode neprehoden. Vožnjo do Bevk smo izkoristili za osvežitev znanja o preteklosti Barja, tako geološki kot zgodovinski. Mnogi med nami smo v mladosti prebrali Bobre Janeza Jalna in nam je preteklost Barja še posebej blizu.

Od leta 2008 je Ljubljansko barje krajinski park

Črne jelše so najbolj pogosta drevesna vrsta  Ljubljanskega barja

Dež in taleči sneg sta poplavila nižje predele

Od novega kozolca toplarja v športnem parku Bevke nas je pot vodila pod vznožjem barskih osamelcev Brdo in Gradišče. Oba na južni strani gradi dolomit, ki različno hitro prepereva in pokonci stoječe skale na Brdu  se je oprijelo ime Babji zob. Ena od pohodnic je takoj pripomnila: »Le zakaj so samotne skale tako pogosto ravno Babji zob?«,

Motiv, ob katerem se ustavi pogled

Prav zadovoljni smo bili, da je bila temperatura pod lediščem, sicer bi se težko ognili blatnim čevljem. Mimo nekdanjega napajališča za živino in velikega korita za pranje perila smo ob Petkovem grabnu prišli do brega Ljubljanice. To je bilo pravo mesto za kratek prigrizek in požirek toplega čaja iz termos steklenic in za pogovor o dediščini dveh tisočletij, ki jo arheologom razkriva reka Ljubljanica.

Postanek za okrepčilo

Po nasipu, ki cesto varuje pred poplavnimi vodami, smo se odpravili nazaj proti Bevkam. Megla se ni in ni hotela razkaditi in tudi ogrelo se ni. Pospešili smo korak in mimo starih kozolcev pod Bevkami, ki jih je zaobšel rušilni vrtinčasti veter avgusta leta 1986, odkorakali proti Drenovemu griču. Od tam pa ni bilo več daleč do Sinje Gorice, kjer smo zaključili deset kilometerski pohod. Po okusnem kosilu v gostišču smo se spomnili letošnjih pohodov in predstavili program za prihodnje leto.

Razšli smo se z voščili za kar najlepše leto 2013.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak