nedelja, 26.2.2012
Kot vsak tretji četrtek v mesecu, je pohodniška skupina SVIZ-cev spet komaj dočakala nov pohod v naravo.Toda kot že nekajkrat, naši načrti niso vedno v skladu z zakoni narave. Načrtovani pohod na Sabotin je odpihnila močna burja, Bizeljsko pa je zametel sneg. Toda mi se ne damo, zato nas je v zimski dan povabil kraški svet lepe vrhniške okolice.
Pod vodstvom Vojka in Elice smo polni pričakovanj zakorakali proti Verdu do sotočja Velike in Male Ljubljanice.
Svizci so v Verdu slišali marsikaj zanimivega
Tam na mostu se za naše občudovanje niso zmenili svatovsko oblečeni parčki divjih rac mlakaric. Pomlad ni več daleč. V bližnjem Kotnikovem parku smo prisluhnili zanimivi pripovedi o njegovi zgodovini. Krasi ga več mogočnih dreves. Posebno pozornost je vzbudilo drevo ginko – živi fosil iz časa dinozavrov. Pogledali smo si odpadle nenavadne pahljačaste liste. Sadiko tega drevesa sta s poročnega potovanja na Kitajsko v 19. stoletju prinesla mladoporočenca Kotnikova in Lenarčič. Mimo zanimive Miklčeve kašče, v kateri je sedaj galerija, smo pohod nadaljevali v smeri Pokojišča. Pod viaduktom Verd smo postali ob enem od izvirov Lubije, imenovanem Na potoku.
Svizci pred Miklčevo kaščo na Verdu
Povzpeli smo se do ostankov nekdanje mogočne žage, ki je bila dolgo ponos Vrhnike. Iz daljave so nas zapeljivo pozdravljale veličastne gore, da se nam je od lepote »topilo« srce. Od tu smo se spustili v zanimiv amfiteater doline Matjaževke, znane po prireditvah ljudskih iger. Po pripovedi starejših je bila najbolj priljubljena igra Divji lovec. Za ogled igre so menda najeli celo poseben vlak, ki je do železniške postaje Verd pripeljal ogleda željne Ljubljančane.
Pri izviru Pod skalo v Retovju
A že smo pri izviru Ljubljanice, Pod orehom. Tu so včasih domačinke iz bližnje okolice prale perilo, vodo pa so uporabljali tudi za pitje. V smeri proti Retovju je pod mogočno steno izvir, imenovan Pod skalo. Široka struga pod mostičkom je bila tokrat popolnoma suha, a se menda ob visokih vodostajih tod drstijo podusti iz oddaljene Save.
V Retovju je informativna tabla o izvirih Ljubljanice
Mimo informacijske table kraških izvirov smo pot nadaljevali po zanimivi suhi strugi do Malega in Velikega okenca, glavnih izvirov Ljubljanice, iz katerih v deževju z veliko močjo bruha voda. Ob Vojkovi razlagi smo spoznali tudi razliko med kraškimi in površinskimi vodami.
Izvir Ljubljanice Veliko okence je bil tokrat brez vode
Okolica Vrhnike je znana po mnogih kraških dolinah, imenovanih doli. Naseljen je le en, Pavkarjev dol. Postali smo ob obsežnem Grogarjevem dolu, kjer ob večjem deževju privre na dan velika količina vode, ki s seboj prinese tudi človeške ribice. Te se občasno pojavijo tudi v nekaterih drugih izvirih. Tako tudi v Kožuhovih izvirih, ki smo jih pogledali kar s ceste na vrhniškem klancu. Naš nadvse zanimiv, z mnogimi novimi spoznanji obogaten pohod po okolici Vrhnike, smo v prijetnem vzdušju zaključili v gostišču Pri Kranjcu.
Besedilo zapisala v imenu borovniških Svizcev Mari Zorc
Fotografije: Ivan Kalič