torek, 24.5.2011

Za majski pohod je dolgoletni član Roman Gabrovšek Svizce popeljal na Pokojišče nad Borovnico. Kot vsakodneven hodec po bližnji in daljni okolice Borovnice pozna vsako stezico, zato je z veseljem prevzel vodstvo pohoda.

Borovniška sekcija Svizcev nas je pričakala pri največji borovniški znamenitostji, pod stebrom nekdanjega železniškega viadukta. Roman nam je opisal gradnjo 500 metrov dolgega in 48 metrov visokega viadukta iz daljnega leta 1857, ter težave, s katerimi so se ukvarjali gradbeniki. Mojstrovina tedanjega časa je bila porušena med zavezniškim bombandiranjem leta 1944, do danes se je ohranil le en steber.

Zapustili smo Borovnico in se odpravili skozi Laze navkreber. Kmalu nas je sprejel hlad gozda in brez težav smo  pričeli nabirati višinske metre. Čakal nas je kar petsto meterski vzpon na planoto Menišije. V preteklosti je lastništvo obsežnih gozdov na planoti pripadalo kartuzijanskemu samostanu v Bistri. Na menihe nas je spomnil križ ob poti, do katerega so se menda lahko sprehodili iz Bistre.

Pri skladovnici hlodov smo malicali, potem pa nadaljevali vzpon po gozdnem kolovozu, po katerem poteka tudi evropska pešpot E7. Ta nas je pripeljala na rob planote, od koder je lep pogled na Borovnico in Ljubljansko Barje. Zaradi megličastega ozračja nismo videli širše okolice, zato smo razgledišče kmalu zapustili in se preko pašnikov spustili v vasico Zavrh.

V bližini nas je čakalo presenečenje. Z avtom so nam iz Borovnice pripeljali dobrote, ki so jih napekle gostoljubne Svizovke iz borovniške skupine in ob prigrizku se je razvil prijeten klepet. Pohod smo nadaljevali do Pokojišča, največjega naselja v tem delu planote.

Od Romana smo izvedeli nekaj o preteklosti in značilnostih kraja, nato je bila pred nami le še pot navzdol, skozi gozdove do vasice Ohonice. Tu nas je že čakal avtobus in nam prihranil dober del hoje po asfaltu do Borovnice.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak