V četrtek, 15. marca 2012, smo se Svizci »vkrcali« na avtobus in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pričakoval nas je dolgo načrtovan Sabotin, ki smo ga zaradi nemogočega vremena kar nekajkrat prestavili.

Že v avtobusu nam je Vojko obudil spomine na šolsko znanje o odnosih na Balkanu in v ostali Evropi pred prvo svetovno vojno. Zakaj je prav Sarajevo bilo mesto atentata na Avstro ogrskega cesarja? Kako smrt enega glavarja lahko povzroči smrt več kot milijon in pol ljudi?

Peljali smo se mimo Solkana in Vojko nas je opozoril na kamniti most, ki je bil zgrajen leta 1906 s 85 m dolgim lokom. Tedaj je bil to največji most v Evropi in drugi najdaljši kamniti most na svetu. Razstrelili so ga v prvi sv. vojni in ga nato obnovili leta 1927. Med vožnjo po pobočju smo uživali v razgledu, ki se je širil vedno dlje po Goriškem in Brdih.

Ustavili smo se ob cesti na Sabotin in se peš odpravili mimo lovske koče in partizanskega spomenika proti vrhu Sabotina. Prav kmalu smo lahko občudovali Krn in ostale vrhove preko Soške doline. Kmalu smo prišli do pogleda na Sočo, ki se je vila globoko spodaj pod nami. Modro zelena vijuga med še rjavimi gozdovi!

Pomalicali smo in se razdelili v dve skupini. Ena je nadaljevala po grebenski poti, druga pa po zložnejši sabotinski. Elica nas je opozorila na piramide, ki so jih postavili Italijani v spomin na svoje padle in na smer fronte.

Po krajšem vzponu smo se pojavili na ploščadi pred muzejem in planinskim domom. Prijazni oskrbniki so nam postregli z odlično joto – s kislo repo! Čudovit je bil tudi razgled in vodnik Bogdan nam je usmerjal poglede proti Doberdobu, Števerjanu, Šmarju in dalje proti Dolomitom in Karnijskim Alpam, ki pa se zaradi prašnih delcev v umazanem ozračju niso videli.

Nato smo se povzpeli na vrh Sabotina. Hodili smo po meji med Italijo in Slovenijo. Sledili smo obmejnim kamnom, ki so bili (kot kitajski zid) postavljeni tako, da se je od enega do drugega videlo. Z vrha se je razgled razširil še na druge strani. Zelo blizu je Gorica, Oslavje s kostnico, Sveta Gora preko Soče, Škabrijel, Trnovski gozd…

Nato smo se sprehodili skozi številne rove in kaverne, ki jih še urejajo, da bi obiskovalci lažje razumeli takratni frontni način bojevanja. Soška fronta ( kar 13 bitk) je bila v letih med 1915 in 1917 najbolj krvavo bojišče v Evropi. Bojevali so se pripadniki kar 22 narodov.

Sabotin je danes urejen kot Park miru, ki skuša obiskovalce spodbujati o smiselnosti vojn in osožitju med narodi. Polni vtisov smo se poslovili od vrha in se mimo Gonjač, Kojskega in Nove Gorice odpeljali proti domu.

Zapis: Dragica Pelan
Foto: Ivan Kalič