26. avgust 2010 je bil za mnoge Svizce, upokojene pedagoške delavce nepozaben dan. Kar štirideset se nas je zbralo na Vrhniki in ker je bilo to prvo naše srečanje po dveh mesecih, smo si imeli kaj povedati.

Polni pričakovanj smo se odpeljali proti Vršiču s ciljem, da se povzpnemo na enega naših najlepših razglednih vrhov, na Slemenovo špico (1.911 m).

Na pot smo se odpravili z vrha Vršiča proti prelazu Vratica. Tu se nam je odprl pogled na mogočna ostenja Male Mojstrovke in melišča pod njo ter na skrivnosten kotanjast svet Slemena. Pot je speljana po robu visoko nad dolino Male Pišnice, kamor so nam uhajali pogledi. Vije se pod starodavnimi macesni in okoli velikih skal, obraslih z rušjem in grmiči rododendrona. Prav veseli smo bili zapoznelih  rožnatih cvetov. Razen sviščevcev drugega cvetja ni bilo, se že pozna, da se poletje bliža koncu.

Pravo presenečenje je čakalo pohodnike na robu Slemena, kjer se prične pot, ki vodi v Tamar. Pod nami se je odprla globina, preko katere je splaval pogled na mogočen Jalovec nad dolino. Šele potem smo se odpravili na planotast svet Slemena z znamenitimi jezerci, ki so sicer bolj luže, vendar so zaščitni znak na večini fotografij Slemena. Pod macesnom smo sklenili malicati, najbolj nestrpni so jo pa takoj ubrali še nekaj deset metrov višje na vrh Slemenove špice.

Nagrajeni smo bili z nebeškim razgledom na bližnje in daljne gore in vzeli smo si čas, da smo vse poimenovali. Na vrhu ni prav veliko prostora in postopno smo se vsi zvrstili na tem imenitnem razgledišču.

Na Vršič smo se vrnili po isti poti in se pri Erjavčevi koči sestali s tremi Svizci, ki so ostali na Vršiču. Večina popoldneva je bila še pred nami, zato smo se ustavili pri Ruski kapelici in se spomnili stotin  ruskih vojnih ujetnikov, ki so izgubili življenje ob gradnji ceste na Vršič ali pa jih je zasul plaz marca leta 1916.

V Kranjski Gori smo zavili levo in se zapeljali do Zelencev, kjer začenja svoj dolinski tok Sava Dolinka. S Slemenove špice smo videli njeno rojstvo, ko kot slap Nadiža vre iz skalovja nad kočo v Tamarju, potem pa ponikne v grušču. Seveda smo tudi razčistili dilemo o tisti drugi Nadiži iz Breginjskega kota.

Na Vrhniko smo se vrnili zadovoljni, kajti svet okoli Vršiča s svojo preteklostjo in lepotami nikogar ni pustil neprizadetega.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Foto: Saša Merkandelj