Septembrski pohod SVIZCEV (16.9. 2010) smo kar težko pričakovali in srčno upali, da bo vreme zdržalo. Opustili smo sicer misel na Oglarsko pot, Trdinov vrh na Gorjancih pa se nam ni izmaknil.

Gorjanci, to je območje, prepleteno s cestami, potmi, hudourniki in poraslo z bujnimi gozdovi. Izbrali smo pot, ki je bila za tisti dan najprimernejša. Zapeljali smo se po lokalni cesti, kjer smo sproti opazovali spravilo lesa na najsodobnejši način, do Doma Vinka Paderšiča na Gospodični (828 m).  Po markirani planinski poti smo nato nadaljevali do vrha, kjer so  nas je pozdravile prve dežne kaplje, ki so se kmalu sramežljivo umaknile,  in veter.

Na kako majhnem prostoru se drenjajo  vojaški objekt s slovensko zastavo, 90-metrski oddajnik, ki nemo opazuje daleč naokoli, in dve cerkvici; na slovenski strani sv. Jera in na hrvaški  sv.  Elija, ki je na boljšem, saj ima streho nad glavo.

Na Gorjance je zelo rad zahajal Janez Trdina in zbiral ljudske pripovedi o škratih, zmajih, volkodlakih, vilah, čarobni vodi na Gospodični … in te zgodbe izdal v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih.

Še danes marsikdo pristopi k studenčku, si nalije čiste vode in se umije, da bo ostal večno lep in mlad. Tudi mi smo imeli take želje!
Ob povratku smo se seznanili tudi z znamenitim Krvavim kamnom, veliko razjedeno skalo, ki stoji na križišču cest.

V domu na Gospodični smo se okrepčali in si rekli:
»Dobro smo jo odnesli brez dežja!« Ujel pa nas je na avtobusu blizu Ivančne Gorice.

Tekst: E. Brelih
Foto: Saša Merkandel