sobota, 24.9.2011
“Pa nam je le uspelo!” smo bili zadovoljni, ker smo v četrtek, 22. septembra 2011, lahko obiskali Naravni park Velika planina.
Že dvakrat smo nameravali tja, a je bilo vedno prevroče. Kar 48 pohodnic in pohodnikov se je zbralo zjutraj pred OŠ Ivana Cankarja v pričakovanju, da bo videlo Veliko planino.
Med potjo smo obnovili znanje o Kamniško-Savinjskih Alpah in o zgodovini planine. Na prevalu Volovjek smo se zapeljali do parkirišča Pod Ušivcem in nadaljevali pot proti največjemu “naselju”. Takoj se je planina pokazala v vseh svojih značilnostih: najprej megla, da smo se komaj videli, kmalu nato prijetno sonce in malo vetra, nato pooblačitev, pa spet sonce…
Kmalu smo zagledali prve pastirske stanove, ki so prav svojstveni po svoji obliki in arhitekturni zasnovi. Leseni, prijazni, funkcionalni za majerje in majerce. Še dobro, da ne dovolijo, da bi se prazne hiške, ki ne služijo več svojemu namenu odprodajale, kajti dogovor še vedno drži, da se podedujejo ali priženijo. Kljub temu smo opazili, da je precej njih spremenjenih v počitniške, a skušajo sobivati z okoljem in arhitekturo. Le cestnih povezav je veliko, kar dokazuje, da se tu razvija počitniški turim ob planšarstvu.
Žalostno je, da je bilo okoli 120 bajt leta 1945 požganih (Nemci), a pohvalno, da so kmalu začeli z obnovo. Tako je najstarejša in najbolj avtohtona Preskarjeva bajta, v kateri je muzej, a je zaradi odhoda živine in planšarjev, tudi Marka ni več gori, zaprt za obiskovalce, radovedne, kako izgleda notranjost.
“Imamo pa res srečo,” smo si rekli, kajti v bližini smo opazili odprt stan, v katerem je gospodar nekaj popravljal. Bil je prijazen in ustrežljiv in nam vse razkazal. Prikrajšana je bila le skupina, ki je z Milanom odšla na Gradišče, najvišji del (1.666 m), da bi pokukala proti Grintavcu, Planjavi, Kalškemu grebenu, Ojstrici, Raduhi…
Megla se jih je usmilila in odstrla gorsko kuliso rekoč:
“Poglejte to čudo Grintovcev!” A ne za dolgo. Spet je potegnila svoj mlečni plašč čez najvišje vrhove, pustila pa planino v soncu.
Tako smo se lahko razgledovali po razgibani in divji kraški planoti vse do Domžalskega doma, kjer smo si privoščili počitek. Vračali smo se proti planini Kisovec in urejali lepe vtise in si izmenjali marsikatero izkušnjo.
Z veseljem pričakujemo nov pohod, ki ga pripravljata Dragica in Kostja v okolici Logatca.
Zapis: E. Brelih
Slike: I. Kalič