torek, 28.6.2011

Obetal se je soparen dan z grozečimi nevihtami, zato je bila odločitev, kam naj se odpravimo prav težka. Svizci, upokojeni pedagoški delavci, smo se tretji četrtek v mesecu juniju zbrali kot običajno na Vrhniki in še zadnjič staknili glave k posvetu. Šofer avtobusa je prišel z Gorenjske z novico, da je tam ob petih zjutraj že močno deževalo.

Ker se je potem na hitro zjasnilo, smo se odločili za Vodiško planino na Jelovici, kamor vodi sicer strma, vendar senčna pot. In kar je najvažnejše, po nas bo prišel avtobus in nam omogočil »suho« vrnitev v dolino.

Zapeljali smo se na pobočje Jelovice do vasice Jamnik. Po strmih bregovih so se vlačile megle in  razgleda od cerkvice Sv. Primoža in Felicijana ni bilo. Zato smo takoj zagrizli v breg z mislijo, da moramo biti čimprej na Vodiški planini, preden privršijo napovedane nevihte. Pa se ni dalo prav hiteti, morali smo misliti na naše starejše udeležence, ki jim je soparno vreme oteževalo hojo.

Zrak se ni niti zganil in z vej smo otresali kaplje jutranjega dežja. Skoraj do razgledišča na robu Jelovice pod Črnim vrhom nas je spremljala megla, ki se je  tu le razmaknila in nam omogočila pogled na Kropo pod nami. To je bilo pravo mesto za recitacijo Zupančičeve pesmi Žebljarska, ki nas je spomnila na težko življenje kroparskih žebljarjev. Po stezi tik ob robu planote smo nadaljevali vzpon do najvišje točke 1308 metrov in kmalu prišli do jase, kjer je bil ustanovljen legendarni Cankarjev bataljon.

Spomine na dogajanja na Jelovici med drugo svetovno vojno ohranja tudi Partizanski dom na Vodiški planini, kamor smo kmalu prispeli. Sprejela sta nas prijazna skrbnika doma in kmalu je z miz zadišala zelenjavna juha, ki so ji sledili še slastni skutini štruklji. Še ogled petstoštirideset let stare lipe in misliti je bilo potrebno na odhod.

Napovedanega dežja ni bilo, vendar je večina udeležencev z olajšanjem vstopila na avtobus, ki nas je čez razgiban planotast svet Jelovice odpeljal v Železnike. Med vožnjo smo lahko občudovali razgibano kraško površje, poraslo s smrekovim gozdom. Kar celo uro je porabil avtobus, da je prevozil 20 kilometrov, mi pa smo medtem spoznavali do tedaj neznano Jelovico.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Ivan Kalič