torek, 26.3.2013

Letošnje leto nam vreme »programira« pohode, saj nam ne dovoli, da bi jih izpeljali po načrtu. Človek – čeprav ni vraževeren – bi skoraj mislil, da je temu kriva trinajstica v letnici. Vreme/narava pač dokazuje, da je močnejša od človeka. Tako je bilo tudi 21. marca (drugi dan pomladi), ko vremenska napoved spet ni bila primerna za predviden pohod.

Nova smer –  Vitanje. Avtocesto smo zapustili v Celju in se skozi Vojnik  usmerili proti našemu cilju. Med vožnjo nas je Elica spomnila na premalo znano in cenjeno Almo Maximiliano Karlin (Celje, 1889-1950), pisateljico, svetovno popotnico, poliglotko, polihistorko, predvsem pa pogumno in samostojno žensko, ki je kljubovala vsem stereotipom in predsodkom 19. in 20. stoletja.


V Vitanju nas je sprejel župan in nam predstavil kraj

Pripeljali smo se v Vitanje. Zakaj pa smo šli tja? Zaradi Hermana Potočnika Noordunga (Pulj, 1892-1929), enega od najvplivnejših mislecev na področju raketne tehnologije in njenega razvoja na začetku 20. stoletja. Njegove zamisli so bile inspiracija znanstvenikom sovjetskega in ameriškega vesoljskega programa, pa tudi podlaga za znani film Odiseja 2001.  Danes med starimi trškimi hišami stoji sodobna zgradba, ki ima obliko bivalnega kolesa vesoljske postaje, kakršno si je zamislil Noordung.


Svizci pred stavbo Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij
V tej stavbi je KSEVT  – Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij. Prostori so namenjeni razstavi, znanstvenemu delu, raziskovanju … Predstavljene so številne Noordungove zamisli, pa tudi originalna ruska skafandra in spodnje perilo astronavtov, Sputnik …


Maketa z imeni krajev, kjer je živel in deloval Herman Potočnik Noordung 


Sputnik je pravi, le da ni nikoli poletel v vesolje, ker je bil rezerva

Iz vesolja smo se spustili v resnični svet in v bližnji gostilni Kuzman poskrbeli za želodce z okusnim pohorskim loncem. Po kosilu smo se povzpeli do »letne« cerkve na Hriberci, od koder se odpira lep razgled po okolici. Celo sonce se je pokazalo in nam polepšalo že tako zanimiv dan. Toda našega potepanja še ni bilo konec.


Risba vesoljskega bivalnega kolesa, kot si ga je zamislil Potočnik

Po cesti ob Hudinji smo se odpeljali do Šmartinskega jezera. S svojo površino in 12,5 kilometri razčlenjene obale je to največje akumulacijsko jezero. Poti okoli jezera so lepo speljane in oskrbovane, odkrili smo tudi zgledno urejen prostor za piknike z zanimivimi hiškami. Jezero kar vabi, da ga obiščemo v poletnem času in se po njem popeljemo z ladjico ali čolnom. Po premnogih sivih dneh letošnje zime smo se lahko »martinčkali« na soncu, da pa ne bi bilo preveč kičasto, je svoje pristavil veter, ki je bil precej neprijeten. Toda to je bila edina neprijetnost tega dne, vse drugo je bilo lepo in predvsem zelo zanimivo.

Na Šmartinskem jezeru je veter dvigoval kapuce in mršil frizure


Žafrani na bregu so nas prepričevali, da  v deželo le prihaja pomlad

Zapisala: Snježana Rojec
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak