sobota, 6.11.2010
Tretji četrtek v mesecu je dan, ki ga mnogi Svizci, upokojeni pedagoški delavci, težko čakajo. Takrat se odpravimo na pohod, ki nas vedno vodi v kak zanimiv predel naše dežele na sončni strani Alp. Če je tudi dan sončen, je še toliko lepše.
In tak dan smo doživeli 21. oktobra 2010, ko nas je avtobus z Vrhnike zapeljal na Visoki Kras do gradu Socerb. Tu je vodstvo prevzel naš kolega Vojko in nas najprej seznanil z geološko zgradbo Kraškega roba in Bržanije, krajev pod njim. Z roba apnenčaste stopnje smo se razgledali po pokrajini pod nami, po Istri in Tržaškem zalivu ter Karnijskih in Julijskih Alpah, ki so se dvigovale na obzorju. Ostanki vojaške stražarnice na robu so nas spomnili na nekdanjo zelo zastraženo mejo med Italijo in Jugoslavijo, strelski jarki v gozdu pa na obrambo Trsta med 2. svetovno vojno.
Mimo Svete jame v bližini, ki je poleg Landarske jame v Benečiji edinstven sakralni objekt na slovenskem etničnem ozemlju, smo se spustili preko kraške planjave proti Kastelcu, vasici na Spodnjem Krasu. Spremljali smo menjavanje apnenčevih in flišnih kamnin in z njim vegetacije na površju, ki je bilo najbolj očitno pri spustu preko druge kamnite gube proti Ospu.
Oktobrsko sonce se je uprlo v prisojno pobočje in grmi ruja so zažareli v vseh barvah od oranžne do zamolklo rdeče. Na robu skalnega ostenja se nam je odprl pogled na podor v pobočju nad vasico Osp, ki se je stisnila pred burjo pod mogočne kamnite stene. V njih smo opazili drzne plezalce, ki jim je Osapska udornica priljubljeno plezališče. Struga pritoka Osapske reke, ki izvira iz kraške jame pod previsno steno je bila suha, ob deževju pa peneča voda šumi od vsepovsod med nametanem skalovju.
Nas pa je pot vodila preko ravnice proti pobočju Tinjana, ki je s 374 metri nadmorske višine dominanten vrh nad Miljskim polotokom med Koprskim in Tržaškim zalivom. Ker smo se s Kraške planote spustili v Osapsko dolino, smo morali pri vzponu na Tinjan povrniti vso izgubljeno višinsko razliko. Tik pod vrhom smo bili nagrajeni s pogledom na prehojeno pot. Poučen je bil razgled na stopničasto zgradbo reliefa, predvsem pa na obe udornici v nasprotnem pobočju, tisto nad Ospom in na manjšo Mišjo peč.
Izpred cerkve Sv. Mihaela smo se še razgledali po slovenski Istri in obmorskih krajih vse tja preko Furlanije do Dolomitov. Zadovoljni z vremenom, izvedbo in novimi doživljaji smo na poti proti domu dodali piko na i na Črnem Kalu z okusnim golažem in njoki.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Saša Merkandel