Jutro 18. septembra 2012 ni ravno obetalo, da se bo razvilo v lep jesenski dan. Pa se je. V Logatcu smo na avtobusni postaji sprejeli naše prijatelje pohodnike, Svizce z Vrhnike in iz Borovnice. Odpravili smo se na pot proti Kališam.

Ker pa je Dragica doma »pozabila« nahrbtnik, smo se najprej odpravili do njenega doma na Martinj hribu. Pa ni šlo za pozabljen nahrbtnik. Ker imava z Dragico oktobra rojstni dan, sva pripravili nekaj slanega, nekaj sladkega in nekaj tekočega za vse pohodnike. Ko smo si »privezali dušo« in poklepetali, pa smo res začeli s pohodom.

Dragica nas je najprej vodila po cesti proti Lazam, vendar smo cesto kmalu zapustili in pohod nadaljevali po gozdni poti. Ta del gozda je svetovno znan, saj je prav tukaj največja koncentracija kraških pojavov – jam, vrtač, uval in znanstveno raziskovanje krasa v 19. stoletju se je začelo prav tukaj.

Pot po gozdu je bila zelo prijetna. Sonce je posijalo skozi jesensko listje, zrak je bil prijetno topel, pot pa mehka – če je bila preveč »mehka« zaradi blata, smo zavili med drevje, kjer so bila tla še bolj mehka zaradi listja in iglic. Med drevjem so se ponujale številne gobe. Cele kolonije že preveč starih štorovk, veliko sirovk, par prav vzorčnih mušnic, nekaj vrst gobanov, golobic …

Kmalu smo prišli do ostankov gozdne učne poti, ki so jo lepo uredili septembra 1988. Sedaj je vidnih samo nekaj tablic s poimenovanji dreves in razgledni stolp, ki ne služi svojemu namenu, saj se nanj ni več mogoče povzpeti. O oglarski kopi in apnenici pa ni več ne duha ne sluha. Pač zob časa – ali pa kaj drugega.

Ustavili smo se pri Tončkovem domu. To je bila nekoč Čukova domačija, ker pa je bil med 2. svetovno vojno v bližini ubit Tone Klučar, sekretar RK Logatec, so hišo poimenovali Tončkov dom. Z denacionalizacijo so hišo in okolico dobili dediči starih lastnikov nazaj. Včasih je bila tukaj priljubljena točka za Logatčane, lahko se je balinalo, kaj pojedlo in popilo, poklepetalo. Na okoliških travnikih se je pasla živina. Ob dnevu pionirjev in dnevu mladosti – praznikih naše mladosti – smo z učenci prihajali sem, plesali kolo in peli Od Vardarja pa do Triglava. Ja, pretekli časi!

Iz Kališ smo se obrnili nazaj proti Logatcu. Ustavili smo se še ob Dolarjevi jami. Leta 1932 jo je odkril in raziskal domačin Ivan Dolar. Jama je globoka 25 metrov in dolga 40 metrov. Logatčani pa ji pravimo Tinčkov brezn. Pred leti se je v temi iz Kališ proti domu na Kalcah vračal Tine, ki je padel v jamo. Ker je bil sam, ni nihče vedel, kaj se mu je zgodilo. Imel je srečo, da se ni poškodoval in je čez dva dni sam le nekako prilezel iz jame – popolnoma osivel!

Pohod smo zaključili v gostilni Pod kostanji na zasluženem kosilu. Sivo jutro se je razvilo v topel jesenski dan s toplimi jesenskimi barvami gozda. Preživeli smo ga med toplimi ljudmi v prijetnem druženju. Kaj bi hoteli več!?

Besedilo: Snježana Rojec
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak

Fot 1 Snježana in Dragica sta nam pripravili prijetno presenečenje
Fot 2 Hoja po gozdni cesti je omogočala sproščen pogovor
Fot 3 Ena od številnih jam ob naši poti
Fot 4 Sredi logaški gozdov sameva obsežna krčevina, Kališe
Fot 5 Razgledni stolp še stoji, vendar ne služi več svojemu namenu
Fot 6 Koliko zanimivosti nam je ta dan povedala Dragica!