sobota, 12.6.2010
Upam, da zdaj že vsi, ki berete te strani, veste, da so SVIZCI skupina upokojenih delavcev vzgoje in izobraževanja iz več občin okoli občine Vrhnika.
Tokrat nas je pot vodila do Ormoža, kjer smo si le delno ogledali ormoški grad, ki stoji nad Dravo in železniško postajo v lepem parku.
Ko smo se vozili po Prlekiji, je bogato Lojzetovo razlago popestrila rojakinja s Prlekije Marija in v domači govorici povedala marsikaj za ušesa božajočega.
Opazovali smo lepo obdelana polja, širne ravnice, ki jih režejo le reke, ki rade poplavljajo, delajo okljuke in mrtve rokave, ter ceste, ki kot beli in sivi trakovi motijo le oči.
Koliko se da o teh krajih zvedeti zanimivega, le voljo in čas si je treba vze ti! Kar hitro smo bili v Veržeju in ob Muri, kjer je ohranjen Babičev mlin z edinim plavajočim vodnim kolesom na reki. Včasih jih je bilo veliko. Tudi v Filovcih smo si napasli oči, saj so pred nami nastajale keramične posode, vazice, sklede in krožniki…
Kako zgleda enostavno, vrteti vreteno in gnesti glino, pa nastane nekaj… !
Tudi stara peč za žganje glinenih stvaritev je zanimiva, pa prave kmečke cimprače z nizkimi vrati, malimi okenci, steptano glino po tleh… Da bi le ohranjali to našo bogato dediščino tudi zanamci!
Pokukali smo tudi v Tropski vrt orhidej v Dobrovniku, kjer je tropsko vroče in tropsko vlažno, a kljub temu izredno privlačno in zanimivo.
Mladi zanesenjaki so uporabili geotermalno vodo, ki jo črpajo iz vrtine okoli 1700 m globoko, marsičesa so se morali naučiti, polni so novih načrtov, ki jih razlaga sodelavka v vrtu in vem, da vsakdo, ki vrt obišče, prisluhne in jim želi le srečo med samimi tako lepimi cvetovi, ki pa poleg ljubezni do rož, potrebujejo marsikaj več!
Po dobrem kosilu in v taki vročini, je obisk in ogled okolice Bukovniškega jezera prava izbira. Bujno zelenje, tišina v gozdu, energijske točke, Vidov studenček s hladno in zdravilno vodo blagodejno vplivajo na nas.
In še skok v Bogojino, ki je postala znana po Plečnikovi cerkvi Gospodovega vnebohoda. Že od daleč nas je vabila, saj stoji na nekoliko dvignjenem terenu.
»Še nikoli nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili!« je Plečnik pisal svojemu bratu Andreju, ko ga je tamkajšnji župnik prosil za načrte nove cerkve.
Zato jo je zasnoval tako, da je ohranil staro stavbo kot atrij, novi je dodal okrogel zvonik s stebri – simbol novega časa. Njena notranjost pa preseneti s črnim marmornim stebrom, na katerega se opirajo štirje mogočni loki, na katerih sloni hrastov strop., okrašen s prekmursko keramiko. Tudi lončarski krožniki, vrči in vaze na glavnem oltarju poudarjajo pomen domače obrti.
Branko Šomen zna zelo lepo govoriti o pomurskem človeku, ki ga je narava pogostila z najboljšim, kar premore: dala mu je ržen kruh marljivosti, bel vrtanik dobrote, prekmursko gibanico zadovoljstva, kupico dobrega vina, kozarec zdravilne mineralne vode, vsaj slamnato zavetje nad glavo, lončeno domačnost, poskočen ljudski ples, iskrega konja, rahlo zibajoče bele tulpike na rokavih Mure, sožitje verovanj in vero v prihodnost…
Drobec vsega tega smo spoznali tudi mi.
Zapis: Elica Brelih
Foto: Ivan Kalič