ponedeljek, 25.4.2011

Med ljubitelji narave in pohodništva je dolina Glinščice zelo poznana. Obiskali sta jo že dve skupini DU Vrhnika, Sončki in Zimzelenčki, le Svizci ne. Vedno nam je vreme prekrižalo načrte. Ena naših starejših članic je že potožila, da bo prej umrla, preden bo videla Glinščico.

Stabilno vreme je pomagalo pri odločitvi, da aprilski pohod usmerimo v to nenavadno dolino v zaledju Trsta. Med vožnjo proti mejnemu prehodu Krvavi potok smo slišali Romanove verze, ki so se mu porodili ob misli na obisk Glinščice in izražajo veliko pričakovanje.

O Glinščici se širi glas,
kako zelo je lepa,
globok kanjon,
nam skozi čas,
ustvarila je reka.
V pomladni čar,
v nebroj lepot,
se Svizec je podal na pot,
lepota kanjona zbuja v nas,
kaj dela skoz stoletja čas.
(SVIZec Roman)

In Glinščica je izpolnila vsa pričakovanja. Reka, ki izvira blizu Kozine je na svoji poti proti morju ustvarila dolino s strmimi stenami. Struga je v zgornjem toku grapasto vrezana  v  mehkejši fliš, ko pa voda naleti na trši apnenec Kraškega roba se v slapu požene v globino in kot živahna rečica, polna tolmunov nadaljuje pot po dolini.

Dolina Glinščice se odpira proti morju, zato ima dolina sredozemsko podnebje, ki pa sega le do Kraškega roba. Tam gospodari burja in podnebje je celinsko, čemur sledi tudi vegetacija.

Na poti po Kraškem robu  med vasicama Draga in Jezero smo se o tem prepričali, saj so bili travniki še jesensko rjavi. Poživljali so jih le redki cvetovi gorskih kosmatincev, Tommasinijevega prstnika in grozdaste hrušice. Z roba planote in dveh razgledišč smo uživali v pogledu v dolino, na vas Boljunec in širšo okolico Trsta.

Nekdaj slovenska vas Boljunec je znana po planinski koči CAI z nadmorsko višino le 60 metrov. Tu smo naleteli na neprijazen odnos italijanskega osebja in smo se hitro vrnili v objem strmih bregov. Ob ostankih rimskega vodovoda smo se vzpenjali po dolini Glinščice navzgor in občudovali kontrast mladega zelenja v sivem skalovju.

Skupinica bolj podjetnih Svizcev se je spotoma povzpela do cerkvice Marije na Pečeh in dohitela ostale v Botaču, slovenski vasici tik ob meji. Po osvežitvi s hladno studenčnico in obuditvi spominov na nekdaj zelo zastraženo mejo, nas je čakal strm vzpon na traso nekdanje železnice Trst-Hrpelje in vrnitev po njej v Drago.

Ob zaključku poti so bili vsi zadovoljni, vse je prevzela lepota doline, obenem pa so slišali še veliko zanimivosti o tej dolini.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Saša Merkandel