petek, 26.8.2011

»Kam v tej vročini?« smo se spraševali Svizci in rešitev se je ponujala kar sama po sebi. V globoko dolino Kamniške Bistrice, ki ponuja senco gozda in hladno vodo živahne alpske reke.

Kar devetintrideset se naj je zbralo na prvem pohodu po poletnem premoru, kar dokazuje, da so mnogi komaj čakali na snidenje. Oblečeni primerno dnevnim temperaturam preko 300 C so se nekateri začudili jutranjemu hladu, ki nas je sprejel na parkirišču pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino.  Hoja na drugi breg Kamniške Bistrice in spust na Koželjevo pot pa je vse ogrel in potem se je le slišalo, kako je krasno, ker hodimo v senci in hladu.

Koželjeva pot nas je vodila ob strugi Kamniške Bistrice, katere šum in živahen tok nas je spremljal na desni. Ob in v strugi smo opazili velike skale, ledeniške balvane, ki jih je ledenik prinesel s seboj z gora in ob koncu ledene dobe pustil na mestu, kjer se je stalil. Da se bliža jesen, nas je na sončnih lisah gozda spominjal svilničasti svišč z velikimi modrimi cvetovi na v loku povešenih stebelcih.

Kmalu se je šum reke spremenil v zamolklo bučanje, prišli smo do vintgarja Prédaselj, kjer je voda stisnjena v ozko strugo med stometerske skalne stene. Z mosta, postavljenega na med stene zagozden balvan smo zrli v globino Velikega Prédaslja in se čudili moči vode, ki je v trdno kamnino urezala ozko in globoko strugo.

V bližnjem planinskem domu smo si privoščili krajši počitek in tako zaželeno kavico, potem nas je čakal povratek. Seveda ne po isti poti, kajti vsaka nova pot prinesen nove poglede in vedenja. Ponovno smo prečkali reko in se namenili proti planini Brsniki.

S travnikov se nam je odpiral pogled na nekatere skalnate vrhove Kamniških planin, predvsem na Štruco in Skuto. Hodili smo skozi Bistriški gozd, ki porašča ravno ledeniško dno doline in strma pobočja nad njo. Tu so gozdarili v preteklosti gozdarji, ki so imeli na Brsnikih skromna bivališča, kjer so si kuhali polento in žgance, krave pa so z mlekom poskrbele za izboljšanje prehrane. O nekdanjem življenju na Brsnikih pričajo danes le zapisi pripovedovanj in obledele fotografije.

Tudi Kamniška Bistrica ni več samotna dolina, cesta je vanjo pripeljala množično planinstvo in turizem. Obnovljena Koželjeva pešpot pa pričara vsaj malo tistih časov, ko so ljudje v Kamniško Bistrico hodili peš. Svizci smo podoživeli delček tega.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sašo Merkandelj in Ivan Kalič