ponedeljek, 19.12.2011

Po tematski poti devetih kalov v okolici Kobjeglave na Krasu

Po čem je včasih dišalo ime Kobjeglava? Seveda ni bilo izleta na Kras  brez ogleda pršutarne v Kobjeglavi in pokušine teh dobrot. Toda danes je drugače, pohodnike vabi Tematska pot devetih kalov z malo oddaljeno Rabotnico.

Vremenska napoved je narekovala odločitev na Kras, kjer bo sonce in pot, ki je še nismo poznali. Poprosili smo Društvo kraški slavček Kobjeglava-Tupeljče za več informacij in dobili smo vodnika, gospoda Edvarda.  Gospod Mržek nas je pričakal pred veličastnim in posebno zanimivim spomenikom , ki predstavlja vse, kar je značilno za kraško vas: dvorišče iz kraškega kamna, kamnito klop, vodnjak, sobo proti S brez oken, kamnito posodje in žlebove, skril na delih strehe… in debela veriga, ki povezuje…

Nato smo krenili ob robu vasi do prve lokvice. Že med potjo smo izvedeli, da ta prelepa dežela ne premore površinskih tekočih voda, in da je človek izkoristil majhne vire pitne vode ( za preživetja in napajanje živine) tako, da je vodo, predvsem deževnico,  hranil v kalih ali lokvah, lokvicah… Pravijo, da bo »Kraševec vedno bolj trpel za žejo kot drugi za kazen, ker je bogu ukradel pršut«.

Tematska pot tako vodi od kala do kala in vsak ima svojo zgodbo. Sestavek bi bil predolg, če bi vse to opisali, zato le kratko imena nekaterih kalov, ki so po lastnikih zemljišč ali oblikovitosti tal: kal pri Čotnih, Stari kal, Ilovca, Dolc Počivalo…

Na poti pa so še zanimivi spodmoli, v katerih so našli ostanke pračloveka in kraška jama z imenom Nenča jama, ob kateri  so se nekoč odvijali verski obredi. Sonja in Milan sta velika radovedneža in sta zlezla v jamo, do koder se je dalo. Še pred spustom pa sta naredila ustno »oporoko«, da zapuščata slastne sendviče  Karliju, če ju jama pogoltne.  Toda Karli se je moral nasiti kar s svojim  prigrizkom, kajti navdušena sta prilezla na plano in razložila, kaj sta videla.

Tudi pastirsko hiško so postavili na rob poti v spomin na čase, ko so pastirji pasli po golih kraških gmajnah in si uredili zavetje pred žgočim soncem in dežjem. Da smo kar dobro podaljšali pohod, smo se povzpeli še na Rabotnico, kjer je na vrhu griža, ostanek prazgodovinskega gradišča, in lep razgled daleč naokoli.

Pod vasjo Lukovec smo se vračali po poti med črnimi borovci, kjer je prikaz smolarjenja. Črni bor namreč ni domorodna drevesna vrsta, ampak so ga začeli že pred 150 leti saditi na tedaj goli, kamniti površini Krasa, da bi omilili burjo. Bori so se dobro prijeli.  Z zarezovanjem v debla borov so pridobivali borovo smolo, ki je do uveljavitve nafte služila kot surovina v kemijski industriji.

Gospod Mržek nas je nato po najkrajši poti pripeljal do informacijske table in nam pokazal pot, ki smo jo prehodili. Odstrl nam je mnogo zanimivosti, za kar se mu zahvaljujemo. Pohod smo zaključili z okusno joto in kozarčkom terana.

Zapis: ELica Brelih
Foto: Vlado Nikolić, Janez Cerk