petek, 30.3.2012

Ali verjamete, da je Boč alpsko gorstvo? Seveda, saj sodi v verigo Karavank, ki z Donačko goro in Macljem potonejo v Panonsko nižino.
Ta 979 m visoka gora sodi v Krajinski park Boč, saj skriva mnogo geoloških, kulturnih in bioloških znamenitosti.

Zaradi pestrosti kamninskih tal in zanimivega podnebja najdemo rastlinstvo iz alpskega, mediteranskega in stepskega sveta. Če omenimo samo izredno ogroženo velikonočnico, obsežne gozdove (bukev, gorski javor, jesen, divja češnja, oreh, lipa, brest…), na prisojah pa hrast puhovec, mokovec, šmarna hrušica, avrikelj, dišeči volčin, šebenik .

Na tem zaščitenem majhnem koščku zemlje je tudi življenjski prostor mnogih hroščev, metuljev, ptic in večjih živali (gamsi, mufloni).
Zimzelenčki smo pričeli raziskovanje parka pri lovski koči nad Irjem in si po lahki valoviti poti dobro ogreli mišice za strm vzpon na vrh, od koder je bil čudovit razgled na Dravsko polje. Nekateri so preizkusili tudi, kako trde so letve visokega stolpa, ajsa, boli!.

Ob ograji, ki varuje oddajnik, smo se vračali po dveh poteh. Eni mimo kraške jame Balunjača, ki se ponaša z naslovom ene najdaljših jam na Štajerskem, drugi pa naravnost do Doma na Boču. Kako zelo dobro so razbojniki skrili zaklad v jami, pove dejstvo, da ga tudi naši niso našli. Občudovali so le Špelcino junaštvo, ki pa ni zadostovalo, saj je doživela žalosten konec. Dobro preznojeni smo z užitkom pojedli okusen bočki golaž in si šli ogledat rastišče velikonočnice, na suhem travniku.

Izvedeli smo, da so bili taki travniki v preteklosti zelo bogati z velikimi kosmatinci, kakor se velikonočnici reče drugače. Prav zaradi opustitve paše in prekomernega poseganja človeka po tej čudoviti cvetici, je vse redkejša in močno ogrožena. Naleteli smo na »stražo«, o čemer smo bili že prej seznanjeni. Opazili pa smo tudi, da ima ta nežno vijoličasta cvetica, obilno porasla z dlačicami, svoj spomenik. Kar premalo pozornosti smo posvetili cerkvici sv. Miklavža iz leta 1545. Pravijo, da se izpolni vse, kar si zaželiš, če tam pozvoniš. No, nam se vse želje ne bodo izpolnile, ker nismo zvonili.

Fotoaparati kar niso nehali peti, saj so se nam kosmate lepotičke ponosno nastavljale. Pozdravili smo se s člani »gorske straže«, ki so nas pohvalili, da nismo preskočili ograj in se mimo planinske koče Velikonočnica spustili proti Kostrivnici. Tudi pred kočo Velikonočnico smo opazili zanimivost – zimzelenega možakarja, ki smo ga krstili za »ta bršljanast«.
Prijetno utrujeni in polni novih doživetij smo se prepustili našemu Ivanu, ki si bo ta dan še posebno dobro zapomnil po neprijetni izkušnji, ki se je dobro končala.

Zapis: Mari Malovrh, Elica Brelih
Foto: Jožef Miklavčič