nedelja, 2.12.2012

Koliko lepega, zanimivega in raznolikega ponuja naša deželica! A kaj, ko želimo daleč, da bi našli nekaj novega, a ko se vrnemo domov, se nam prav tisto ponuja doma. Samo oči moramo odpreti, prisluhniti domačinom in uživati.

Prav to smo storili Zimzelenčki v torek, 27. novembra. Prepustili smo se prijaznima Logatčanoma, Dragici in Kostji, da nas popeljeta po delu kraških znamenitosti, ki jih je na logaškem območju na  kvadratni kilometer največ. Prav sredi mesta Logatec nas je presenetil ponor Jačka, ki se dvigne ob velikih vodah tako, da poplavlja. Bližnje razpelo je bilo že čisto pod vodo.

Po gozdnih poteh smo nadaljevali naše raziskovanje površinskega krasa (vrtače, brezna, ), dokler nismo prišli  na SV delu griča Gradišče do jame Gradišnica ali Vražja jama. Vhod  z odprtino 20 m krat 40 m s pogledom v globino do 65 m  ustavlja dah in vzbuja kar nekaj strahu in previdnosti.

Dragica nas je ustavila ob robu in povedala zanimivo dogajanje iz zgodovine raziskovanja te veličastne jame.  Tako smo izvedeli, da je že v 19. stoletju potekal poskus spusta v Gradišnico. Posebno mesto v raziskovanju notranjskega krasa pa ima  gozdarski inženir, Viljem Putik, Čeh po rodu, ki se  je leta 1886 kot prvi spustil v Vražjo jamo. Uporabil je 150 m dolgo vrv in vitel, ki ga je  imenoval »jamsko prometilo«.  V dveh dneh je raziskal tudi dno jame in ugotovil podzemno vodo, ki prihaja iz Planinskega polja  – torej podzemno Ljubljanico.

Ogledali smo si tudi vrtačo, kjer so imeli  kasnejši raziskovalci te jame tabor. Ugotavljali smo, da taki podvigi niso za vrtoglave in ki nimajo močnih živcev!

Še pod močnim vtisov videnega in slišanega smo nadaljevali po območju z oznako »Območje medveda«. Dragica in Kostja sta nas potolažila, da nas je preveč in se slišimo predaleč, da bi medveda presenetili.

Počasi smo se vzpenjali na grič Kališe in iskali sledi nekdaj znamenite gozdne učne poti, ki so jo obiskovali številni učenci ob naravoslovnih dnevih. Tam so se lahko naučili prepoznavati tudi razlike med jelkami, smrekami in celo tujerodno duglazijo, ki ni ne smreka ne jelka, ampak spada v poseben rod. Nekaj značilnosti o tem drevesu je nanizala Sonja, saj je poudarila, da so jo v Evropo prinesli v 18. stoletju in se imenuje po botaniku Douglasu. To gozdno drevo lahko živi 600 let in daje cenjen les. Raste pa mnogo hitreje kot smreka. Škoda, da se učna pot ne vzdržuje več!

Že smo bili na najvišji točki in na jasi, ki je nekaj posebnega. Dragica je razložila, da je ta del travnatega sveta flišna podlaga in vode odtekajo po pobočjih na vse strani. Spodaj pa spet naletijo na apnenec, zato se zgubljajo v podzemlje. Kmalu smo bili pri nekdanjem domu na Kališah, Tončkovem domu. Logatčani so ga tako poimenovali po drugi sv. vojni, ker je tam v bližini padel sekretar RK Logatec, Tone Ključar.

Kako zanimivo je bilo prisluhniti polpretekli zgodovini dogajanja na velikanski jasi okoli doma, saj smo zvedeli, kako so »mlado in staro«, plesali različna kola, praznovali  take in drugačne  praznike in se veselili srečanj. Zdaj so taki časi, da je vsega konec, le pot še pelje mimo. Tudi »Tinček« je bil nekoč na taki zabavi in se sam v temni noči vračal po bližnjicah proti domu.  Toda domov ga dva dni ni bilo. Iskali so ga povsod, a zaman. Tretji dan se je vrnil mladenič sivih las. Povedal je, da je padel v Dolarjevo  brezno, 25 m globoko in ko se je zavedel, je našel sušico, po kateri je nekako priplezal na dan. Od takrat Logatčani brezno imenujejo Tinčkovo brezno.

Na koncu poti nam je Dragica povedala, da je v gozdovih, kjer smo hodili, skrit velikanski zaklad.  Po eni varianti ga naj bi našel že Avgust Kališki, gospodar kmetije na Kališah. Po drugi varianti pa naj bi rimski vojaki zaklad, ki so ga vozili z vozom iz Ljubljane, zvrnili  v eno od številnih jam  blizu Kališ, ker so jim bili za petami  strašni Huni.  Po zaklad se nikoli niso vrnili. Mnogi so ga že iskali, a našel ga ni še nihče.

Zagotovo pa lahko trdim, da iskalci niso iskali pravega zaklada, kajti mi smo občudovali bogate gozdne sestoje, svežino zraka, ptičje čebljanje, slutenje medveda, številne jame, vrtače in začutili vse te drobne zaklade. Kaj ni vse to najbogatejši zaklad? Hvaležni smo Dragici in Kostji za prečudovita spoznanja iz naše bližnje okolice. Ob prijetnem klepetu in dobri malici Pri kostanjih smo zaključili naše druženje, polni energije in zadovoljstva kljub kislemu vremenu.

Zapis: Elica Brelih
Foto:   Joža Miklavčič, Janez Cerk, Sonja Zalar Bizjak