četrtek, 21.6.2012
Prečudovit dan je bil tale torek 19. junija, ko smo se Vandrovke odločile za pohod na Blejsko kočo. Enaindvajset predstavnic ženskega spola in celo dva pohodnika sta se nam pridružila, tako da je bila družba bolj pisana in še bolj vesela. Ob 6.00 uri smo se z avtobusom odpeljali proti Gorenjski, se ustavili na obvezni kavici v Gorjah, da smo si »privezali dušo«, kot se temu pravi in pot nadaljevali mimo Mrzlega studenca do planine Javornik. Tu smo izstopili, si z veseljem nadeli nahrbtnike in pripravili pohodne palice. Vsi smo bili v pričakovanju, da spet doživimo nekaj novega, lepega, poučnega in nekaj zdravega za našo dušo in telo.
Ob 8.08 uri smo krenili po poti proti Blejski koči. Pot se je počasi vzpenjala v višino. Med potjo smo imeli učno uro botanike, tako da smo še lažje premagovali kamnito pot. Spoznali smo kar precej gorskih cvetlic, ki smo jih nekateri prvič videli. Tako nam je naša Elica, ki nas je vodila, pokazala zlato rumene pogačice, drobne bele alpske velese, alpsko mastnico, ki je mesojeda rastlina, slečnik, clussijev svišč, drobne rumene dvocvetne vijolice, nežno modri julijski lan, številne orlice, modro vijolične cvetove ovijalke –planinski srobot, moknati jeglič in še veliko drugih. Ob poti smo opazile tudi opuščena stara debla dreves, prekrita in preraščena z mahom in cvetlicami. To daje lep okras gozdu in popotnik jih lahko kaj hitro opazi, seveda, če zna opazovati.
Hoja po poti je kar hitro minila in po slabih dveh urah smo prispeli do vrha. Da ne govorim o čudovitem razgledu. Pred nami so se pojavile planinske koče.
Blejska koča na Lipanci na višini 1630 m je planinska postojanka, ki stoji sredi Lipanske planine nad pokljuškimi gozdovi, ob vznožju Lipanskega vrha. Prvotna koča je bila odprta 6. junija 1951 v prenovljeni pastirski koči. Sedanja prav tako nekdanja pastirska koča je bila preurejena in povečana v planinsko postojanko 6. avgusta 1978. Upravlja pa jo PD Bled.
Nad Lipanco se dvigajo Brda, Debela peč, Debeli vrh nad Lipanco, Lipanski vrh, Mrežce, Okroglež, Vrh Razora in verjetno še kaj.
Zadovoljne Vandrovke smo kar hitro zasedle klopi pred planinsko kočo, potegnile iz nahrbtnikov svojo malico in se okrepčale. Prijazni oskrbnik nam je postregel s čajem in dobro toplo juhico. Bilo je tudi nekaj drugih planincev, celo iz daljnega Madrida so prišli turisti in si ogledovali ta prečudoviti slovenski biser.
Nekaj naših pohodnic se je povzpelo še nad planino Lipanca pod Mrežce. Za konec bi napisala samo to, da smo se imeli čudovito, nepozabno in lahko smo srečni, da živimo v tako lepi deželi, kot je ta naša Slovenija.
Zapisala in foto: Šurca Fani