ponedeljek, 21.2.2011
Načrt za pohod po vrhovih Čičarije v torek, 15. februarja 2011, je padel v vodo, ker je vremenska napoved »zagrnila« zahodno Slovenijo v oblake z dežjem.
Načrtovano turo smo preložili na lepše vreme in se odločili, da gremo v Idrijo. Zakaj vendar v Idrijo, saj smo pohodniška skupina? Idrija je mesto z izjemno tehniško, kulturno in naravoslovno dediščino, ki je stoletja slovelo kot drugi največji živosrebrni rudnik v svetu. Rudnik ne obratuje več, večina rovov je že zasutih ali potopljenih, del rudnika pa je spremenjen v muzej.
Večina naših članov še ni bila v njem, zato je bil ogled idrijskega podzemlja prvi cilj. Pred stavbo Šelstev, kjer je vhod v več kot 500 let star Antonijev rov, smo se razdelili v dve skupini. Tisti, ki so že bili v rudniku, so se odločili za obisk akvarija v bližini, večina pa je po predstavitvi zgodovine Idrije in rudnika v nekdanji prizivnici odšla v podzemlje. Ob razlagi nekdanjega rudarja jim je ura in pol ogleda rudnika hitro minila. Tudi skupina iz akvarija se je pohvalila, da jim je lastnik akvarija povedal veliko zanimivega.
Ko smo bili spet vsi zbrani, nas je Vojko popeljal na ogled nekaterih znamenitosti Idrije. Na Starem placu stoji Magacin, mogočna zgradba, v katerem je bila rudniška žitnica. Spominske plošče na pročelju so nas opozorile na znamenite naravoslovce, ki so orali ledino slovenskega naravoslovja: zdravnikov in naravoslovcev Scopolija in Hacqueta, zemljemerca in graditelja klavž Mraka, geologa Lipolda in botanikov Hladnika in Freyerja.
Pozornost smo namenili tudi sosednji stavbi, ki je najstarejša ohranjena gledališka stavba pri nas, pa mestni hiši, čipkarski šoli in današnji gimnaziji Jurija Vega, kjer so že leta 1903 poučevali v slovenskem jeziku. V gradu Gewerkenegg smo si ogledali le dvorišče, obdano z arkadami, nato pa se ustavili še pred stavbo, v kateri je v 18. stoletju bival znameniti.Joannes Antonius Scopoli. O svojih odkritjih je v pismih poročal tedaj najpomembnejšemu botaniku v Evropi, Carlu von Linnéju na daljno Švedsko, o čemer priča spominska plošča na hiši.
In že smo hiteli naprej, na ogled znamenite idrijske Kamšti. To je največje ohranjeno vodno kolo v Evropi, ki je 158 let poganjalo črpalke za dviganje vode iz globine 283 metrov. Spotoma smo videli botanični Scopolijev vrt, ki ga je leta 2004 uredilo idrijsko Muzejsko društvo, kjer pa februarja ni kaj dosti videti. Zadnji cilj našega spoznavanja Idrije so bile Rake, vodni kanal, ki so kar 350 let dovajale vodo na vodna kolesa črpalk, dvigal, žag in velikih kovaških kladiv. Rake so bile zgrajene leta 1604, ko so vodo Idrijce speljali od jezu pri Kobili preko 3600 metrov daleč. Pot ob Rakah je danes priljubljena rekreativna pot Idrijčanov, imenovana Pot idrijskih naravoslovcev. Vodi pod krošnjo največjega slovenskega velikega jesena, skozi preko 200 let star drevored hrasta doba, mimo svežega podora Bernikovega plazu in Studenčka do jezu pri Kobili.
Skupinica posebej radovednih je šla še na ogled italijanskih utrdb pri Podroteji, nato pa smo skupaj nadaljevali po stari poti nad Idrijco proti Idrijski Beli. Na poti je bilo vedno več starega splazenega snega, dež, ki je pričel padati, je prešel v sneg, zato smo se predčasno umaknili preko visečega mostu čez Idrijco na cesto, kjer nas je pobral avtobus.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Repnik