nedelja, 16.10.2011
Kar 65 upokojenk in upokojencev iz DU Vrhnika se je odpravilo raziskovat Posavje. Najprej smo si ogledali (seveda iz avtobusa) Nuklearno elektrarno v Krškem. Prijazna vodička nam je v za nas razumljivem načinu opisovala zgradbe in kaj se v njih dogaja. Posebej je razložila, kako skrbijo za varstvo okolja, saj smo bili presenečeni, da so v neposredni bližini elektrarne največji nasadi jabolk.
Elektrarna leži na levem bregu reke Save v industrijski coni Krško. Izvedeli smo, da so temeljni kamen postavili že leta 1974.
Kar veliko smo si imeli povedati o vtisih na poti proti Sevnici.
Ob prihodu pred grad so se mnogi čudili čudovitemu pogledu na stari del Sevnice kar iz ptičje perspektive.
Razdelili smo se v dve skupini, da bomo lažje sledili razlagam in doživetjem ob odkrivanju zakladnice zgodovine in kulture. Na sprehodu iz sobane v sobano smo se čudili iznajdljivosti Sevničanov, da so uspeli napolniti prostore in poudarjati tudi kulturo. Tako nas grad popelje v čas vitezov, trubadurjev in princes, pa tudi v današnji čas ustvarjanja ( soba Rudija Stoparja, soba mladih likovnih umetnikov, priložnostne razstave…) in spominov na šolske dni.
Zgodovino gradu smo si ogledali na filmu in si na koncu v grajski kavarni privoščili dišečo kavico. Še pogled na grajski vinograd modre frankinje, na okoliške vinorodne griče, Okič, Topolovec, Vrh na Boštanjem, vse preko reke Save, ki je v tem delu počasna, umirjena, široka, tudi zaradi hidroelektrarn Boštanj, Blanca…
Naše misli so bile že na Studencu, kjer nas je čakalo okusno kosilo, ansambel »Ocvirk« in pečen kostanj. »Seveda, saj ste nam obljubili kostanjev piknik,« so se veselili nekateri. Drugi so komaj čakali prvih zvokov ansambla, toda še prej presenečenje. Namreč naša Glasbena skupina« pevcev, igralcev in instrumentalistov je pripravila bogat, prijeten in hudomušen program na temo »kostanj«.
Navdušeno smo jim zaploskali mi, pa tudi znanci iz Grosuplja, s katerimi smo skupaj uživali na kostanjevem pikniku. Gospodar Janc nas je povabil še na kozarček mošta kar v svojo klet, kjer je ob zvokih harmonike, klarineta in kitare donela lepa slovenska pesem. Ne vem, če je bilo moštu to vznemirjenje všeč, a blagoglasna, včasih malce otožna ljudska pesem najbrž ni škodila vrenju.
Kako so nekateri negodovali, ko so zaslišali:
»Še zadnja pesem in zadnji ples, nato na avtobus, prosim.«
Toda vsi smo si bili enotni:
»Bilo je lepo, veliko novega smo videli in zvedeli, na koncu pa se še poveselili. Nasvidenje na novembrskem izletu!«
Zapis: E. Brelih
Slike: T. Sluga