nedelja, 19.9.2010
Precej odmaknjena in nepoznana za nas je bila do nedavna Banjška planota z najvišjim vrhom Lašček zahodno od Čepovanskega dola. To je okoli 100 km2 obsežna apneniška planota, ki se na zahodu in severu s strmimi pobočji spušča proti dolinama Soče in Idrijce.
Tam prevladujejo kredni in jurski apnenci ter dolomit. Vanje je vrezan tudi Čepovanski dol, za katerega pa strokovnjaki niso povsem enotni glede nastanka; ali je to suha struga stare Soče, ali pa je tod nekoč tekla reka, ki je zbirala vode današnjega Cerkljanskega in Idrijskega hribovja in jo je Soča pretočila.
Vsi pa smo se strinjali, da Čepovanska dolina vzbuja pozornost, saj je globoko vrezana v sosednji kraški planoti, že imenovano Banjško in Trnovski gozd. Dolini dajejo kraški značaj številne vrtače, brezna, površinskih tekočih voda pa ni.
Enako je tudi na Banjški planoti, vrtača za vrtačo, ogromni razjedeni skalni skladi, vmes pa otoki flišnih kamnin, ki so ugodne za razvoj kmetijstva (govedoreja, ovčereja in gozdarstvo). Najdaljše naselje na planoti je Lokovec, ki ga sestavljajo Dolnji, Srednji in Zgornji Lokovec.
Mi smo se pripeljali do Srednjega Lokovca in Pri Cerkvi (kakor se ta del tudi imenuje) izbrali bolj strmo desno pot na najvišji vrh Banjšic Lašček (1.071 m). Tu pri cerkvi sv. Petra in Pavla je nekaj hiš, nato smo se pogreznili v gozd in med skale.
Kjer pa se svet odpre, stojijo samotne stare zapuščene hiše z bogatimi portali, znakom, da so tod bili včasih zelo dobri kamnoseki. Tudi znani kovači so bili. Pred zaselkom Novo mesto je znamenje z vsemi kovaškimi izdelki, ki so včasih tu nastajali. Pri gospe Ivanki smo si ogledali tudi mini kovačijo, ki pa je dajala kruh celi družini. Izdelovali so žeblje, svedre in rezila ter jih prodajali kot krošnjarji po celi Evropi.
Koliko zapuščenih samotnih kamnitih domačij je na teh prostranostih ob poti! Opravili smo še zadnji vzpon in glejte čudo. Svet se je odprl tja daleč, daleč na Triglavsko pogorje, Beneško Slovenijo in Tržaški zaliv, Blegoš, Matajur… Pa kaj bi naštevali, povzpnite se nanj in se prepričajte!
Na vrhu smo poklepetali še s planinci iz Dobrove, ki so tudi prišli sem gor, se nagledali in razgledali po razgibanem svetu in se odločili za povratek čez Reštelo mimo velikanskega Šarmunskega brezna.
Zapustili smo Lokovec, vasico, kjer okoli vsake skale domačini pri hišah zasadijo cvetje, in se odpeljali na Lokve (965 m) na Trnovskem gozdu, kjer se razvija letni in zimski turizem. Ustavili smo se še na hribu Kobilnik na Trnovem pri veličastnem spomeniku nad Novo Gorico.
Prijetno utrujeni, a zadovoljni, da smo spoznali spet nekaj novega, smo si rekli: »Nasvidenje na naslednjem pohodu!«
Zapis: Elica Brelih
Foto: J. Miklavčič