petek, 16.3.2012

Ste že slišali pesem Bohor je vstal, Bohor šumi, Bohor žari…? Da, na ta Bohor, ki ga opeva veličastna pesem, smo se odpravili z namenom, da pogledamo najbogatejše  slovensko rastišče ogrožene spomladanske jarice. In imeli smo kaj videti. Prav zato smo se, da bi prehodili to dolgo Posavsko gubo ali pogorje, odpeljali do koče.

Že na poti smo izvedeli, da je to široko, v skoraj 20 km dolgem loku raztegnjeno pogorje z nizom vrhov od zahoda proti vzhodu: Skalica, Veliki Javornik, Grmada, Koprivnik, Plešivec, Debeli vrh in Oslica, prepleteno z gozdnimi cestami in mnogimi potmi. Vsi so porasli z vitkimi in visokimi bukvami, jelkami, javorji in smrekami, zato so skopi z razgledi in orientacijsko zahtevnejši.

Bohor je naravoslovni raj z zelo pestro geološko zgradbo, razkosan od številnih prelomov, vode odtekajo in dolbejo globoke soteske, nastajajo čudoviti divji slapovi (z zastrašujočimi imeni Ubijavnik, Bojavnik, Pekel, Bojanca), ki so zaradi težje dostopnosti,  spolzkih in strmih tal spoštovanja in previdnosti vredni.

Po razmočeni gozdni cesti smo se najprej povzpeli na Koprivnik in med potjo proti vrhu občudovali prve jarice in kronce z zvončki. Razgled proti Kozjanskemu je bil prav zanimiv. Nato smo se spustili na sedlo in nadaljevali proti Velikemu Javorniku (1023 m), najvišjemu vrhu Bohorja.  Treba je bilo močno zagristi v hrib, da bi prišli na travnati vrh. Toda vzpon je bil mnogo lažji zaradi tisočerih jaric , zvončkov in kronc na vsaki strani poti.  Navdušeni in bogatejši  za lepe prizore smo na vrhu pri kamnu pomalicali, si v južnem snegu čistili blatne čevlje in pogledovali proti Skalici, Mrzli Planini in Lisci.

Tudi spust je bil nekaj posebnega, saj je drselo kot po ledu, čeprav je bil svet le razmočen. Nekaj časa smo nadaljevali  v smeri proti Lisci, nato pa proti  ohranjeni partizanski bolnici v globoko grapo. Obsežni bohorski gozdovi  so bili namreč v času 2. svetovne vojne pomembno partizansko območje (Kozjanski odred in XIV. divizija). Tudi na tem delu smo našli manjša rastišča jarice in cela pobočja kronc in zvončkov.

Prečkali smo hudournik in se po lepi planinski potki vračali proti koči. Na poti smo občudovali velikanske osamele skale in se povzpeli na eno od njih, Petrovo skalo, od koder je lep razgled proti Velikemu Javorniku, Brestanici in Senovem.

Pod Petrovo skalo se nahaja zanimivost  – naravno okno – a ker je dostop do njega izredno strm, smo šli le mimo, v kočo, kjer nas je čakala topla malica in prijateljski klepet – izmenjava vtisov o nepoznanih krajih.
Zadovoljni, ker je bil dan kičasto sončkast, za mnoge čarobno lep, polni novih spoznanj in lepih spominov smo se skoraj v mraku vrnili domov.

Zapis:  Elica Brelih
Foto:    Vlado Nikolić, Joža Miklavčič