četrtek, 25.8.2011

Vsako leto si Zimzelenčki zapišemo v program poletni dvodnevni pohod, a nam vedno ne uspe zaradi vremena. Tudi letos je bilo tako, zato smo se zadovoljili z enodnevnim.

Izbrali smo pot s planine Podvežak po Dleskovški planoti do Kocbekovega doma na Korošici. V bližini lovske koče Brežiči (1.488 m) smo pričeli vzpon do pastirske koče in nato dalje skozi redek macesnov gozd. Na prvi uravnavi smo si privoščili prvo malico. Nato sta nas spremljala rušje in  skladi apnenca nad vrtačami in drugimi udorinami.

Kmalu smo začeli oprezati za botaničnimi značilnostmi: v razpokah se je bohotil clusijev petoprstnik,  drobne zoisove zvončice, na bornih traviščih med zaplatami rušja   pa nežno modri froelichov svišč… Kaj bi še naštevali!

»Kaj pa je tista velika gmota na desni?« smo se zazrli v goro. Milan je hitro razložil, da je to Veliki vrh in da imamo več Velikih vrhov.
Kmalu pa se je pred nami že pojavila velikanska skalna gmota, greben Ojstrice. »Spoštovanja vredna gora«! smo ugotavljali in iskali črno, rdečo in modro majico v skalovju, ker so bili naši tako oblečeni, ki so se ločili od nas, da bi dosegli vrh.

Kmalu smo bili na Sedelcu (1.900 m)  in pod nami se je prikazala obsežna kotanja, skoraj ravnina Korošice in Kocbekov dom.
»Ustavimo se in uživajmo to lepoto!«  Ravnina, posuta z gruščem, ki ga divje vode nanašajo z s pobočij, velika čreda krav, ki muli borno travo, modro očesce vode, na vsako stran  sami dvatisočaki, pod južnim ostenjem Ojstrice pa  koča.

Te lepote Kamniško-Savinjskih Alp je prvi občudoval graški profesor Johannes Frischauf, ki je tudi nadelal prve pohodniške poti sem gor.
Privoščili smo si dolg počitek, počakali tiste z vrha, nato pa nadaljevali proti Molički peči, kjer stoji lična kapela. Vmes smo opazili posebno kamnino, o kateri se je razgovorila Sonja.

Kapelo na Molički (1.800 m) so zgradili ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa že 1898, a jo je kmalu podrl plaz. Leta 1990 so postavili novo. Ogledali smo si jo in se zazrli globoko doli v Robanov kot.
Po krajšem počitku smo se vračali po spet slikoviti in vrtačasti planoti proti Podvežaku, kjer nas je že čakal naš zvesti Ivan, ki je imel sicer nekaj smole z malim avtobusom, a je poskrbel, da smo se gosposko peljali nazaj.

Malce utrujeni, a zadovoljni, smo urejali vtise in se že pogovarjali o naslednjem pohodu v mesecu septembru.

Zapis: E. Brelih
Slike:  V. Mederal