petek, 12.11.2010

Letošnja jesen ni naklonjena pohodnikom, saj je obilo padavin. Kljub temu, da smo dobro opremljeni, je treba misliti tudi na varne nedrseče poti, odprte koče, kjer se da pogreti…

Tako smo v torek, spet deževen dan, tako kot pred štirinajstimi dnevi, ko smo obiskali Planinski muzej v Mojstrani, morali spet kombinirati, kam.
Odločitev je bila Posavsko hribovje in sicer Mrzlica (1.122 m) s preboldske strani.

Mrzlica stoji v osredju Slovenije, zaradi česar se v lepih dnevih odpira pogled čez pol Slovenije. V spomladanskem času je tudi floristično zelo zanimiva, saj tam najdemo opojno zlatico in navadni zlati koren poleg mnogih drugih rastlin.

Zapeljali smo se malo nad Preboldom in od tam nadaljevali proti Mrzlici po gozdni cesti. Sreča je bila na naši strani. Posijalo je celo sonce, tako da smo se lahko razgledovali po Savinjski dolini tja do Paškega Kozjaka, Konjiške gore in Velenjske kotline, ki jo izdaja dim, ki se vali iz treh dimnikov. Tudi velika rana nad Pirešico, kamnolom, se je dobro videl.

Z višine preko 900 m je dolina, ki jo je izdolbla reka Savinja, lepo vidna.
Ker je dovolj rodovitne prsti, so tam  obsežna polja in nasadi hmelja.
Ko smo prisopihali na vrh, so se pogledi usmerili na špičasti  in  gozdnati Gozdnik in cerkev  sv. Šmohorja na Šmohorju, ter Malič, kjer smo bili spomladi.

V koči so nas lepo in hitro postregli. Bili so prav veseli, da je prišla tako velika skupina. Ko smo se ogreli, se je bilo treba opremiti za povratek in to v dežju.

Vsi smo bili zadovoljni, da smo imeli pri premagovanju višine navzgor solidno vreme, navzdol pa tako gre, ker je gozdna cesta.
Seveda nismo mogli brez krofov, čeprav je lilo, da smo komaj poskakali iz avtobusa.

Ko smo se pogovarjali, kaj storiti naslednjič, če bo spet nagajalo vreme, so bili vsi odločeni, da je dobro, da se nekam odpeljemo in če nič drugega, pogledamo kak muzej ali jamo , rudnik, grad… samo da nismo doma.  Za tri urice hoje po dežju pa je tako opremljen vsak.

Zapis: E. Brelih
Foto:  J. Miklavčič