ponedeljek, 18.4.2011

Prvi pomladanski dnevi so prijetni in pravšnji za obiske primorske pokrajine. Raziskovanje hribov jugovzhodno (v dinarski smeri) od Slavnika je primerno, ko še ni prevroče. Kojnik, Golič, Lipnik in Kavčič so goličave, velika prostranstva, ki v lepem vremenu vabijo, da ne spustiš nobenega. Toda nikar v megli ali hudi burji!.

Obiskati Lipnik  (804 m) in Kavčič (883 m) iz Zazida pa je kar velik organizacijski zalogaj za tako veliko skupino, kot smo (52), kajti skozi  vasici Podpeč in Zazid lahko pelje le 20 sedežni avtobus. Tako smo se s tremi malimi avtobusi odpeljali skozi naselje Podpeč, ki je stisnjeno pod stenami kraškega roba. Nekateri so ugotavljali, da tako pod skalami  ne bi za nič na svetu živeli!

Podobno smo doživljali skozi naselje Zazid, a srečno prispeli do parkirišča. Razgledali smo se po naselju, ki je zanimivo po starih kmečkih hišah, zidanih v istrsko-kraškem slogu. Uličice so zelo ozke, hiše so druga do druge. Naselje je znano že iz 10. stoletja z imenom Xaxid in je bilo obdano z obzidjem. Ima več izvirov vode, kar je tu pravo bogastvo. Revščino so si včasih blažili s »ćuhanjem ćepina«, to je s kuhanjem brinovega žganja in brinovega olja. Za 1 l brinovega žganja je potrebno kar 10 do 15 kg brinovih jagod. Predstavljajte si to garaško delo! Danes je več hiš praznih.

Polni novih spoznanj smo se  začeli vzpenjati proti opuščeni železniški postaji Zazid. Sproti smo ugotavljali pestrost  pokrajine z razgibanim površjem, ki je posledica različne kamninske zgradbe.

Tu se namreč izmenjujeta za vodo neodporen in neprepusten fliš (staro domače ime sovdan) ter trdnejši apnenec. Flišne doline so razrezane z grapami, dolinami, vmes so slemena… Na stiku obeh pa je oster rob, imenovan kraški rob. Kraški rob je pokrajina, ki se s strmim, tektonsko večkrat pretrganim robom prevesi v flišno pokrajino.

Kmalu smo bili na prvi razgledni točki (na katero opozarja peterokraka zvezda!) in predstava o Rakitovški vali – dolini – je postala drugačna.
Tudi prve cvetice so se pokazale: bele narcise, gorski kosmatinci, zelenje potonk, avstrijski gadnjak, posamezne gorske logarice…, v daljavi pa se je oglašala kukavica.

En del naših pohodnikov z Milanom in Sonjo  se nam je počasi oddaljeval, ker so imeli v načrtu tudi Kavčič, zato so spešili korak.
Kmalu smo bili na obsežnem travniku, od koder se je prikazal tudi naš cilj, Lipnik.

Nekateri so kar zavzdihnili:
»Kako bomo pa prišli čez te ostre skalne robove? Ojoj, čaka nas še zelo naporna pot!« Po slabih dveh urah smo se že veselo razgledovali z vrha po širnem Jadranskem morju,  po Slavniškem pogorju, Trnovskem gozdu, Učki, Trstu…

Prav pod nami je bil Zazid. »Kako daleč se vidi, pa tako malo napora je bilo treba!« Naše veselje je bilo še večje, saj smo ves čas poslušali žvrgolenje škrjančkov. Tam v daljavi, proti Kavčiču smo opazili kolono premikajočih pisanih barv…, saj to so naši,  pa že čisto pri vrhu so…
Zaradi kar močnega sonca smo se pomaknili po robu v senco pod mogočne borovce in si privoščili izdatno malico ter počitek.
Ko smo opazili naše na Lipniku, smo krenili dalje in se  spuščali proti mulatieri, ki varno prečka strmi kraški rob, saj smo vedeli, da bodo kmalu za nami.

Nekateri so bili spet zaskrbljeni, kako bomo prišli čez tako ostre skalne ovire, a so ugotovili, da so poti zelo lepo speljane. Te poti so namreč včasih služile za spravilo sena v dolino.

Odločili smo se, da se bomo vračali preko Rakitovca v Movraž in preko Gračišča proti domu. Tako smo lahko videli še obsežno Movraško valo (strukturno dolino, ki je nastala zaradi razlike med menjajočimi se plastmi apnenca in fliša).

Tisti, ki so šli z Milanom in Sonjo še na Kavčič, so bili zelo, zelo  zadovoljni, mi pa še bolj.

Zapis: E. Brelih
Foto: M. Jerman, J. Cerk, V. Nikolić