četrtek, 16.12.2010
Končno en lep sončen, a hladen zimski dan! Načrtovani pohod je bil sicer v neznano, a ker smo se že naveličali bližnjih hribov, je bila dilema toliko večja. Seveda! Sabotin bo primeren, saj so tu vplivi sredozemskega podnebja kar močni. O snegu ni sledu, sem preverila že v soboto.
Že, ko smo se vozili proti vasici Kojsko, smo vedeli, da nas čakajo izredni razgledi in prijetno sončno vreme. Še malo in v vasi Gonjače smo krenili na parkirišče, od koder krene Brdska planinska pot po stari oskrbovalni avstrijski poti proti Sabotinu. Že sproti na avtobusu smo osvežili spomin na Soško fronto, kmalu pa so se že kazali prvi ostanki, to je jarki in ostanki kavern.
Bolj ko smo se vzpenjali, lepši so bili pogledi globoko navzdol na našo smaragdno lepotico Sočo.
Koliko vzdihov o lepoti, koliko občudojočih pogledov proti zasneženemu Krnu! Potka je postajala vedno ožja in vedno bolj izpostavljena. Zato smo se razdelili na dve skupini. Ena jo je mahnila na sabotinsko cesto, druga pa nadaljevala pot po robu. Sonce je prijetno grelo, zato smo si eni in drugi privoščili vmes kratek počitek za požirek čaja.
Pred kočo so se nam odstrli prekrasni pogledi na celotno Padsko nižino, Dolomite, Karnijske Alpe, Julijske Alpe, Matajur…vasice v Goriških Brdih… Ko pa smo se povzpeli na vrh, sicer samo 609 m visokega Sabotina, pa še obe Gorici, Sveta Gora, Škabrijel, Trnovski gozd in seveda Soča in morje, morje tja daleč…
Vodnik Bogdan nas je nato vodil po kavernah in nam pripovedoval zgodovinska dejstva o Sabotinu v prvi sv. vojni. Toliko zanimivosti je povedal, da smo se kar čudili, od kod vse podrobnosti. Prijazna oskrbnica je skuhala okusno joto, da smo se pogreli. Dan se je prevesil v pozno popoldne in eni so začeli ugotavljati, kako smo lahko opazovali sonce na vzhodu in doživeli sončni zahod; vse se je odvijalo prehitro.
»Zadnji pohod v letošnjem letu je pa bil kot smetana na tortici« se je izrazila ena od pohodnic. »To je bil dan za bogove in Zimzelenčke«, je še ena zanimiva izjava. Še mnogo bi jih lahko zapisala, vendar naj še slike kaj povedo.
Zapis: E. Brelih
Foto: V. Nikolić