ponedeljek, 30.5.2011

Samotna, plešasta in daleč naokoli opazna gora na Koroškem, Uršlja gora, s 1.699 m višine vabljivo opozarja nase skozi vse letne čase.
Zaradi svoje plešavosti je bila do 17. stoletja Plešivec, ki označuje travnati vrh nad prostranimi gozdnatimi pobočji, Uršlja gora pa je postala, ko so na njenem vršnem delu postavili cerkev sv. Uršule.

Tudi za Zimzelenčke je bila izziv, že zaradi odmaknjenosti, pa tudi častitljive višine. Izbrali smo primeren majski dan, krenili zarana in osvojili Urško iz Naravskih ledin po čisto pravi planinski poti. Uršljo goro štejemo med najbolj vzhodni del Karavank, med Koroško in Slovenjgraško kotlino.

Med potjo smo se seznanili z mnogimi znamenitostmi (Huda luknja, Slovenj Gradec, Kotlje…) in v prijetnem pričakovanju, kakšen je vrh v resnici, krenili navkreber. Pot se strmo dviga mimo studenčka, kjer naj bi povodni mož pustil nekaj kapljic vode za najbolj žejne, do vršnega, travnatega dela, mimo skale, kjer je stopinja sv. Uršule.

Pravijo, da se tam uresničujejo najbolj skrite želje, seveda, če pravilno stopiš v to stopinjo, ki je na apnenčasti skali. Tu pa se svet odpre in pred nami je bila Šaleška dolina na eni, Mežiška  na drugi strani, pa Pohorje…

Človek ne ve, kam bi gledal, ali pod noge, da ne bi pohodil čudovitih pogačic, ki zlatijo travišče, pa prvih kamniških murk, morda marjetičastolistnih nebin,  ali tja doli v dolino, od koder se vijejo sivi oblaki civilizacije…  Vsakega nekaj!

Iskali smo tudi kotanjo jezera, kjer naj bi po legendi živel povodni mož v miru in neokrnjeni naravi. Ko so začeli rudarji rovariti okoli gore in iskati svinčevo rudo, so ga zelo vznemirjali. Tudi Uršula, ki je gledala s Pohorja lepoto gore, se je odločila, da se bo naselila prav na njej. Povodni mož ni več imel svojega miru, zato je vsako noč z volmi prevažal vodo na Pohorje, kjer so danes Lovrenška jezera. Tam je našel svoj mir, mi pa kotanje niti slučajno ne!

Uršula pa je postala svetnica in leta 1602 dobila svoje zatočišče v cerkvi, ki je najviše ležeča cerkev na Slovenskem poleg  kapelice na Kredarici.
Blizu cerkve stoji planinski dom s prijaznimi Korošci in dobro ograjen oddajnik.

Tu smo se okrepčali, spočili in se vrnili po isti poti proti Naravskim ledinam, od koder je že dišalo po okusni obari.

Zapis: E. Brelih
Foto: J. Miklavčič, V. Nikolić