ponedeljek, 20.6.2011
Kadar vremenarji napovedo, da bo čez dan zapihala burja, potem gremo Zimzelenčki na pot polni optimizma, saj vemo, da se nam dežja ni bati. Tako je bilo tudi petnajstega junija, ko smo dežnike zmočili le na poti od doma do našega zbirališča pred OŠ Ivana Cankarja.
Namenili smo se na Vodiško planino na Jelovici. Kot izhodišče za obisk te lepe planine smo izbrali Jamnik, vasico na pobočjih Jelovice. Zaradi zapore ceste nad Kropo smo šli skozi dolino Nemiljščice in po nekaj strmih serpentinah je avtobus zapeljal na cesto med Dražgošami in Kropo. In že smo opazili slikovito cerkvico Sv. Primoža in Felicijana, ki stoji na koncu travnatega slemena s čudovitim razgledom na gorenjsko ravnino pod Karavankami in Kamniškimi Alpami. Sprehodili smo se do nje, saj je bila vidljivost kljub oblačnemu vremenu zelo dobra. Le čez najvišje vrhove gora je severni veter porival meglene oblake, ki so se na »sončni« strani Alp razblinjali.
Potem so nas zvabili gozdovi Jelovice. Po strmem pobočju smo se po lepo speljani poti povzpeli na rob Zidane skale, kot pravijo strmemu, skalnatemu pobočju nad Kropo. V prijetnem hladu in med pogovorom smo hitro pridobivali višino in pod Črnim vrhom se nam je z roba planote odprl še obsežnejši razgled. Od tu je tudi enkraten pogled na železarsko naselje Kropo, utesnjeno v ozki dolini. Nastanku naselja so botrovali železova ruda bobovec z Jelovice, okoliški gozdovi, v katerih so pridobivali oglje in vodna sila Kroparice. Še med vožnjo z avtobusom smo se z Župančičevo pesmijo Žebljarska spomnili težkega življenja kroparskih žebljarjev.
Po razgledovanju smo se vrnili pod krošnje dreves, med katerimi je izstopal negnoj z rumenimi visečimi socvetji. Dobro označena pot nas je pripeljala do jase, kjer je bil avgusta 1941 ustanovljen legendarni Cankarjev bataljon. Jelovica je s svojo divjo, težko prehodno planoto dajala zavetje partizanom, na kar spominjajo številna obeležja in Partizanski dom na Vodiški planini. Tu je doma gostoljubje in dobra kuhinja. Že na daleč je dišalo po dobri juhi, najbolj pa so nas navdušili slastni skutini štruklji. Vmes je skozi oblake posijalo še sonce in naše zadovoljstvo je bilo popolno.
Kar težko smo se poslovili od prijazne oskrbnice. Mimo mogočne, preko 500 let stare lipe, smo se odpravili v dolino proti kamnolomu Kamna Gorica, kjer nas je čakal avtobus.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Foto: Joža Miklavčič