Zimzelenčki na izletu za zaključek šestletnega druženja. Za spremembo smo pohodniki šli na izlet v manj znane kraje Obsotelja in Kozjanskega. Odločitev je bila prava, saj je bil vroč poletni dan ravno pravšnji za manj naporno pot.

Najprej smo se ustavili v kraju Šmarje pri Jelšah in se povzpeli na razgledni hrib s cerkvijo sv. Roka, ki je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov, zgrajen med 1645 in 1666. Skromna zunanjost cerkve ne da slutiti, kakšno bogastvo poslikav, štukaturnega okrasja, barv in oblik prižnic in oltarjev se skriva v notranjosti.

V dolino smo se spustili po vijugasti poti kalvarije s kapelicami in uživali v razgledih. Mimo Rogaške Slatine smo se odpeljali do mojstrske delavnice Škrabl, kjer izdelujejo  orgle vseh velikosti in oblik. Sprehod skozi delovne prostore je pod prijetnim vodenjem zelo poučen, saj smo zvedeli, koliko znanja in natančnosti je treba pri ustvarjanju tega glasbila.

Sproti smo si spočili  oči na lični zbirki starih predmetov na gospodarskem poslopju. Naše misli so že uhajale k  Lemberžanom, ki so bili  »pametni« kot Butalci. Izvolili so si župana, ki je imel največja usta, v turn, poraščen s travo so zvlekli vola, da ne bo treba pleti…

Prijetno presenečeni smo opazili, kako lepo so s pomočjo evropskih sredstev obnovili Rotovž, kjer je bival trški sodnik in delil pravico od leta 1368 do 1820. Pred stavbo je ohranjen sramotilni steber, kamor so izpostavljali tatove in grešnike v opomin drugim.

Ker nas je čakalo več prijetnih opravil na Sladki Gori, smo hitro pozabili na Lemberžane. Po obilnem in bogatem kosilu v Smoletovi gorci smo razdelili bronasta priznanja za pet let udejstvovanja v skupini, proslavili rojstni dan pohodnice in si pripovedovali vtise in občutke ob druženjih v hribih.

Največkrat smo slišali preproste besede prijateljstvo, druženje, veselje, dobra družba, iskrenost, pripravljenost pomagati in razumeti, komaj čakam na pohod, nova znanja in vedenja o krajih in botaniki, nepozabni torki, hvala za vse lepo, da bi bili še dolgo čili in krepki, nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo, ko sem v pokoju,… nato pa vesela pesem, ki je odmevala po vinorodnih goricah do odhoda.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Vlado Nikolić