nedelja, 27.2.2011
Notranjsko so na naš tretji torek v februarju prekrivali sivi oblaki, ki jih je na Primorskem razpihala šibka burja. Obetano lepše vreme nas je zvabilo na severni rob Krasa, ki se dviguje nad dolino Branice.
Pohod smo pričeli v Štanjelu na vzhodu in končali v Braniku na zahodu, vmes pa se povzpeli na vrh Rabotnice, ki je s svojimi skromnimi 430 metri nadmorske višine res nizka, ne skopari pa z razgledom.
Naši pohodi niso samo hoja, smo tudi radovedni in nas marsikaj zanima. Na tokratnem pohodu je bilo veliko tematik, ki smo jim posvetili pozornost. Pohod smo pričeli na železniški postaji Štanjel z avstro-ogrskim tipom postajnega poslopja in muzejsko parno lokomotivo.
V dolinici pod železniško postajo smo obiskali avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, nato pa se povzpeli v zgodovinsko mestece Štanjel, obdano z obrambni stolpi in obzidjem. Z ogledom Ferrarijevega vrta z znamenitim ribnikom smo se spomnili življenja in dela velikega arhitekta Maksa Fabijanija, ki je dal Štanjelu sedanji izgled.
Arhitekturno izročilo Krasa smo doživeli med sprehodom po uličicah Štanjela, posebej še Kraške hiše s kamnitimi žlebovi in vodnjakom.
Na grajskem dvorišču, kjer so nas visoki zidovi varovali pred burjo, smo imeli malico. Po enajsti uri smo zapustili Štanjel in se odpravili proti zahodu. Hodili smo po poljskih in gozdnih poteh ter šli mimo vasice Lukavec do širokega sedla med Golcem in Rabotnico.
Tu se je v nas uprla burja. Ni nas odvrnila od vzpona na travnat vrh Rabotnice, ki ga vedno bolj zarašča grmovje. Nekoč davno je bilo na njem gradišče, danes pa je na vrhu obsežna kamnita groblja. Na hitro smo se razgledali od Sv. Gore do Nanosa, nato pa zapustili vetrovni vrh. Po kraški gmajni, kjer v jeseni vse žari od rujevih grmov, smo se spustili na kolovoz, ki nas je pripeljal do osamljene kmetije Grižnik.
Tu smo srečali starega znanca, Grižnikovega Slavkota, ki nas je kot ponavadi pogostil s pijačo. Po gozdni stezici, kjer so nam gozdarji s podiranjem borov zastavili nekaj preprek, smo se spuščali v dolino. Še pogled na mogočen Rihenberški grad in visok kamnit železniški viadukt in že smo bili v Braniku.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije Joža Miklavčič in Vlado Nikolić