sreda, 11.1.2012

Ne, nismo zamudili pohoda Po poteh Cankarjeve matere, a na lep sončen dan, niti malo zimski, smo ubrali popolnoma enako pot, kot pohodniki na Štefanovo.

Kar 41 se nas je odzvalo našemu prvemu letošnjemu pohodu in po prihodu na Vrzdenec, rojstnemu kraju Cankarjeve matere Neže, smo kmalu zagrizli v breg in se podali do prve kmetije v Žažarju. To ni kmetija, kar tako od muh, saj je vsem pohodnikom znana kot kmetija, ki z veseljem postreže pohodnikom z domačimi dobrotami in tudi tokrat se niso izneverili.

Pod taktirko gospodinje Mojce so kar štiri generacije Činžerjev ponujale čaj, kuhano vino, ocvirkovko, sladice, … . Nihče ni odšel žejen ali lačen, za popotnico so nam poklonili še prijazen pozdrav z željo po ponovnem snidenju. Hvala vam Činžerji ohranite to lepo navado, o kateri bomo povedali našim znancem.

Po ponovnem rahlem vzponu je pod nami zažarela vasica Žažar, morebiti pa od tod ime (zažarela), kdo ve. Le skupinski posnetek sredi vasice in že smo bili na najvišji točki našega pohoda, Gradišču (547 m). Kratek postanek, žigosanje knjižic, razgledi po bližnji in daljnji okolici in že je sledil pust proti začetku podlipske doline in nato skozi Staro Vrhniko, kjer sta nas pozdravila donedavna oskrbnika zavetišča na Planini, neumorna Ema in Mirko.

Prečili smo tako imenovano “tankovsko cesto” in se preko Tičnice sprehodili do sv. Trojice, kjer je sledila naša “razhodnja”.

Besedilo: Milan Jerman, fotografije: Jožef Miklavčič, Vlado Nikolić