petek, 14.10.2011
Bo lepo vreme v torek ali pa? Vseh dvomov je bilo hitro konec, ko smo se po partizanski magistrali odpravili mimo središča Suhe krajine, Žužemberka, vse do Vrčic, našega izhodišča na Mirno goro. Lepa topla jesen, obarvana z njej značilnimi barvami, nas je popeljala v bukove in malo kasneje mešane gozdove, med katerimi so kraljevale košenice, nekatere obdelane, druge zaraščene in nič čudnega ni, da ti predeli, poleg Kočevskega in dinarskega gorstva veljajo za najbolj poraščene predele Evrope.
Kar nekaj bregov smo morali urezati po lepi makadamski poti, da smo prispeli do prvih sledov nekdanje kočevarske vasice – Kleč in kmalu nas je pričakala obnovljena cerkvica sv. Elije, z značilnim kočevarskim pokopališčem, ki je naznanjala eno redkih še živih vasi Planino, kjer se srečujeta zgodovina (ostanki požgane vasi) in sedanjost (nove hiše, gozdarski muzej).
Okolica muzeja nam je poleg nekaj razstavljenih predmetov iz gozdarskega življenja ponudila tudi klopi, kjer smo segli v nahrbtnike, se dodobra okrepčali in se pripravili še na zadnji vzpon do našega cilja. – koče in vrha Mirne gore.
Strm breg, po katerem je v ključih speljana gozdna učna pot, nam je poleg polne sape in pospešenega bitja srca ponudil nekaj znamenitosti, ki so nam mogoče sčasoma ušle iz glave, koliko km korenin ima ena bukev, koliko kisika pridela, kakšna je sestava gozdnih tal oziroma njenih plasti, kaj pomenijo posamezne gozdarske oznake in tablice z imeni dreves in grmovja so se kar vrstile. Tako smo lažje premagali še ta zadnji vzpon, ki pa je do bil novo ime: ne učna ampak mučna pot.
Pod samim vrhom prevladuje pragozd in kmalu se je med bukvami posvetila koča na Mirni gori z razglednim stolpom in obnovljenimi ostanki nekdanje cerkvice sv. Frančiška Ksaverija. Nekaj pohodnikov je zamikal še slabih 40 m višje postavljeni, sicer zaraščeni, vrh Mirne gore in po povratku smo se pridružili ostalim pohodnikom. Ponudbo doma je najlepše opisala Elica, ki mi je navrgla: »Vsem pa bo ostala v spominu tudi okusna hrana in prijazna oskrbnika. Vidiš, kaj danes še vedno pomeni prijaznost in preprosta, domača, a okusna hrana!«.
Tudi ta raj je bilo potrebno zapustiti in po nekaj okljukih skozi mešani gozd smo se preko travnikov in pašnikov vrnili do Vrčic, posedli v avtobus in premlevali lep dan, ki bo sigurno našel mesto v kotičku možganov, namenjenemu pohodom Zimzelenčkov.
Zapisal: Milan Jerman, foto: Janez Cerk