ponedeljek, 30.1.2012

Lepo vreme nam je pomagalo pri izvedbi pohoda, čeprav smo zjutraj ob kavici v Ajdovščini opazovali nevihto nad Krasom. Do začetka pohoda smo se odpeljali v Dolenje, kjer smo krenili »Po Vertovčevih poteh«.

Organiziran pohod je vsako leto, prvo nedeljo po Martinu, v čast Matiji Vertovcu, duhovniku, poljudnoznanstvenemu piscu in učitelju vipavskih vinogradnikov. Poleg verske vzgoje preprostih ljudi je opismenjeval otroke in odrasle, ker je le tako ljudi lahko seznanjal s takratnim znanjem o astronomiji, zgodovini in vinogradništvu. Poleg rezi vinske trte je poučeval tudi o gnojenju in zaščiti vinske trte pred boleznimi. Kajti le zdravo grozdje s primerno higieno kleti in sodov ter pravilnim vrenjem mošta da dober pridelek. Po njem se imenuje tudi belo vino »Vrtovčan«.
V teh krajih sta bila takrat najpomembnejša živinoreja in vinogradništvo. Takratni pašniki in travniki so danes precej zaraščeni. Na ugodnih legah danes obnavljajo vinograde in sadovnjake, manj pa oljčnike.

Od vasi Dolenje se pot vzpenja proti cerkvici sv. Marjete, kjer so nahajališča fosilnih numulitov, morskih ježkov, polžev ter kamena jedra školjk iz geoloških dob eocen in paleocen. Vsa ta bitja so v pradavnini živela v morju in tektonsko delovanje jih je tekom milijonov let dvignilo na površje.

Na razgledni točki Nabojs je lep razgled na obrobje Vipavske doline. Pot vodi skozi vas Planina, kjer je zanimiva stavba krajevne skupnosti, v kateri so okrog leta 1750 občasno prebivali menihi kartuzijani iz Bistre.
Skozi vas Planina smo šli na preval Trešnik, kjer so tudi fosili. Spustili smo se mimo vasi Gabrje, ki je v zavetju pred burjo, v vas Potok in naprej v Šmarje, kjer je na vaškem trgu spominsko obeležje Matiji Vertovcu in naprej po asfaltni cesti do vasi Vrtovče, od koder je lep razgled na Vipavsko dolino. Spustili smo se do zaselka Tevče, malo naprej smo v gozdu videli kamen, kjer je leta 1801 potekala meja med Kranjsko in Goriško-Gradiščansko deželo.

Ob zaselku Uhanje ob reki Vipavi je nahajališče zelo redkih koral iz terciarja. Poznana je zgodba o Argonavtih, ki naj bi z Vrhnike prenesli svojo ladjo do reke Vipave in v tej vasi so jim domačini pripravili zasedo, da so se komaj rešili.

Ves čas smo uživali v zimskem soncu, pot pa smo končali v manjši plohi, s čudovito mavrico.

Zapis: Andrej Štular
Foto: Joža Miklavčič