sobota, 12.2.2011

Kar 44 Zimzelenčkov se je zbralo prav na kulturni dan v pričakovanju, da bo spet glede na »kulturno sončno« vreme en nepozabni pohod.
Naš cilj je bil Slavnik iz Prešnice preko Grmade do Markovščine na drugi strani.

Znano je, da je Slavniško pogorje zadnje pred  Kraškim robom, izredno razgledno, sorazmerno lahko dosegljivo in zato toliko bolj obiskano.
Iz Prešnice, lepe kraške vasice, stisnjene pod zahodni rob Slavniškega pogorja, vodi udobna steza proti vrhu. Približno na polovici poti nas je izpostavljeno skalovje zvabilo na prvo razgledovanje proti Tržaškemu zalivu. Tu smo tudi presenetili s pohvalo in drobno pozornostjo našega Zimzelenčka, ki je bil v letu 2010 kar 400 krat na Planini.

To predstavo je sicer zamudil Jože, (že vemo kateri in zakaj), a se mu za dejanje zahvaljujemo.

Nadaljevali smo proti Grmadi (1.001 m), ki je izredno razgledišče in protipožarna opazovalnica. Tu smo se poigrali s kratkim kvizom, koliko je hribov v Sloveniji, ki nosijo ime Grmada in katera je najvišja. Kar nekaj težav je bilo pri ugibanju, vendar se je odrezal Janez, ki je udaril s številko 20. Točno! Malo težje je bilo, ko je bilo treba ugotoviti najvišjo Grmado. Z malo pomoči smo ugotovili, da je to Grmada na Nanosu in nagradica je bila oddana.

Že z Grmade smo opazovali nepregledno množico ljudi na vrhu Slavnika (1.028). »Kaj takega pa še ne!« so se pogovarjali naši med seboj, saj smo ponavadi ob torkih sami v kočah. To pa je bil prost dan in primorski pohodniki izkoristijo vsak meglen dan, ki je v tem času ob morju, da se dvignejo nad sivino.

»Pa, koliko je mladih, ozaveščenih ljudi!« smo komentirali.
Tudi nekaj Vrhničanov se je razveselilo našega prihoda. Z veliko mero potrpljenja smo si priborili sedeže in pomalicali naročeno joto. Za potrpežljivost in pomoč v koči smo bili deležni posebne pohvale osebja v koči!

Z vrha smo jo kaj hitro ucvrli pod rob proti Markovščini, ker je začelo pihati. Posedli smo v travo kot v amfiteatru in predali besedo skupini pod Martino taktirko. Marta, Nežka, Karli, Jože in Janez so pripravili prav prisrčno prireditev v počastitev kulturnega dneva. Vem, da nikjer v Sloveniji na prireditvah ni bilo tako lepe kulise v ozadju nastopajočih, kot smo jo imeli mi. Snežniško pogorje s Snežnikom namreč. Tudi bučen aplavz s take višine se sliši čisto drugače.

Kulturno bogatejši, fizično okrepljeni in nadihani svežega gorskega zraka smo se spuščali proti zaselku Skadanščina in vmes uživali v pripovedih o brezskrbnem otroštvu, ki ga je v bližini teh krajev užival Milan in dogodkih prejšnjega dne, ko je »skočil« pogledat, kakšna je pot.
Seveda je na Kozini »skodelica kave« tako dišala, da smo se morali ustaviti in jo poskusiti.

Zapis:  E. Brelih
Foto:   V. Nikolić, J. Cerk