sobota, 26.3.2011
Toliko je napisanega o Glinščici, o njeni zgodovini, ki sega daleč nazaj v prazgodovinske čase, o rimskem obdobju, trgovskih poteh, njenih mlinih, božji poti, železnici in plezalni šoli, da človeka dobesedno vabi v svoje osrčje. Še bolj so podkrepili željo Zimzelenčkov po obisku tega bisera v zaledju Doline, Milj in Trsta dosedanji obiski drugih planinskih skupin Planinskega društva Vrhnika.
Ravno te dni je minevalo 30 let od prvega organiziranega pohoda v dolino Glinščice, ko je po dolgem času prvič zaplapolala slovenska trobojnica na italijanskih tleh in dala vsemu svetu vedeti: tu živi slovenski živelj in ne maramo nobenih mej.
Dolga pot je bila pred nami, a razigranost vseh že na začetku poti v Pesku je dala slutiti, da si bomo še dodatno obogatili znanja o naši slovenski zemlji, pa naj bo tostran ali onstran bivše meje. Rahel spust skozi gozd, kjer v obilni meri domujejo divji prašiči, nas je kmalu pripeljal v vasico Draga in že je sledil eden od redkih vzponov na rob nad Steno in s ptičje perspektive smo vse do vasi Jezero občudovali kanjon te reke, ki ima svoje povirje pod Slavnikom, izvira pa v Klancu.
Od tu dalje pa je šlo razpoloženje samo navzgor pot pa najprej navzdol mimo dveh razglednikov, da smo lahko zajeli sapo ob vseh lepotah, ki nam jo nudi dolina Glinščice in že smo bili na najnižji točki v Boljuncu oziroma njegovem zgornjem delu z imenom Zgornji konec. Seznanili smo se s posebnostjo te vasi, ki je bogatim Tržačanom ponujala svoje storitve vse do leta 1970, tu so bile namreč doma perice.
Potem pa je sledila samo še pot navzgor mimo rimskega vodovoda, meandrov reke s tolmuni polnimi vode, mimo cerkvice Marije na pečeh, petdesetmetrskega slapa, vse do razvalin mlinov in bivšega mejnega prehoda v vasici Botač.
Lepote nam niso več jemale sape, zato pa vzpon na železniško progo in po njej smo se skozi dva tunela vrnili v vas Draga, kjer nas je počakal avtobus. Zadnji del poti je minil v taki razigranosti, da je bila kar na mestu pripomba ene od planink: »Počutila sem se kot na maturantskem izletu, pa še pot je bila lahka.«. Če ti to reče 75 – letnica, ki je prehodila nekajurno in nekajkilometrsko pot bo več kot držalo.
Besedilo: Milan Jerman
Fotografije: Janez Cerk, Joža Miklavčič, Vlado Nikolić