petek, 14.1.2011

Zimzelenčki smo nestrpno čakali na drugi torek v januarju, ko se bomo spet srečali na pohodu, a se je vreme tako skisalo in obilno deževje je pripomoglo, da smo se odpravili spet v podzemlje. Tokrat je bila na vrsti jama na Sežanskem Krasu s pravljičnim imenom Vilenica.

Ko so ljudje več stoletij nazaj opazovali v hladnejših dneh meglice, ki so se dvigale in vrtinčile iznad mogočne odprtine, so »videli« vile, ki so plesale. Svoje domovanje pa naj bi imele kar v jami. Od besede vile ni daleč do imena Vilenica, kajne?

Kraška jama Vilenica je najstarejša turistična jama v Evropi, saj je znana od leta 1633, ko jo je dal grof Petač v upravo lokavski župniji.  Do sredine 19. stoletja je slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Prvi dokument o jami, natančen opis z načrtom in tremi podobami je izdelal dunajski matematik Anton Nagel  leta 1748. On se je v jamo spustil še po vrveh in lestvah.

Leta 1789 si je jamo ogledal tudi idrijski zdravnik Baltazar Hacquet, 1790 pa kralj Neaplja Ferdinand, ki si je dal jamo osvetliti s številnimi baklami. Že leta 1809 so vhod v jamo obzidali in jo zaprli z vrati, da se je nehalo barbarsko ropanje kapnikov.

Zanimivo pa je, da so že leta 1821 uvedli posebno knjigo obiskov in to hranijo še danes. Po drugi sv. vojni je za  to jamo zanimanje usahnilo, vse do leta 1961, ko so zanjo prevzeli skrb sežanski jamarji.

S prostovoljnim delom so jo uredili  za turistične oglede. Tako si danes lahko ogledamo okoli 1000 m rovov od Plesne dvorane, kjer so nekdaj prirejali plese, preko Rdeče  do Vilinske dvorane najnižje. Tu so kapniki ohranili svojo prvotno barvitost, saj je najmanj zunanjih vplivov.

Čarobni podzemni svet je navdušil celo literate, da vsako leto od 1986 dalje prirejajo mednarodna literarna srečanja prav v Vilenici.
Tudi mi smo bili navdušeni nad naravnimi lepotami, nad različnimi oblikami  in barvami kapnikov. Jamar, gospod Guštin, nas je kljub pozni najavi velikodušno sprejel in z vso ljubeznijo do jamskega sveta razlagal zanimivosti in čare podzemnega sveta.

Prav nič mokri, a mnogo bogatejši za nova spoznanja in zadovoljni smo preživeli sicer moker in kisel dan.

Zapis: E. Brelih
Foto: J. Miklavčič