nedelja, 16.6.2013

Jutro 12. junija. Kislo, kot že mnoga druga v teh zapoznelo »aprilsko« pomladnih dneh. Tudi vremenska napoved ni bila obetavna: »deloma oblačno, z občasnimi krajevnimi plohami in nevihtami.“

Slaba vremenska napoved sta tako spremenila načrtovano pot Barjančkov na Vodiško planino. Ko smo se pohodniki nekoliko negotovi, kam se bomo odpravili, zbrali ob določeni uri, sta nas optimistično pozdravila vodji pohoda Sonja in Vojko. Povedala sta, da gremo na Medvedje Brdo, kjer je polno zanimivosti. Na obrazih Barjančkov ni bilo pretiranega navdušenja, češ, saj itak poznamo ta kraj, ki je v naši bližini.

Kapelica  ob srebrni cesti na pol poti med Idrijo in Vrhniko

Prvi dvomi o tem, kaj naj bi bilo zanimivega na Medvedjem Brdu so se razblinili že  v Žibršah, ko nam je Vojko pokazal ohranjen kamniti obok, pod katerim je  vodno zajetje s koritom, kamor so domačini hodili napajat živino in prat perilo. Nad izvirom stoji ob cesti kapelica,  v kateri je vzidana kamnita plošča z latinskim napisom, ki označuje polovico poti med Idrijo in Vrhniko. Pot so poimenovali srebrna cesta, ker so po njej tovorili živosrebrno rudo in oskrbovali rudnik z lesom, hrano in opremo.

V dolini Pikelca smo se čez travnik napotili proti Pucovemu breznu.

Pot nas je vodila po razgibani pokrajini, mimo nekdaj mogočnih kmetij, po stiku dolomitnega in kraškega sveta, kjer smo v dolini Pikelca videli brezno, ki požira vodo, ki se  podzemno pretaka tja do Divjega jezera. Vojko dobro pozna te kraje, njihove posebnosti in zgodovino njenih prebivalcev. Pokazal nam tudi je v skalno ploščo vtisnjene okamnele stopinje izumrlega dvonogega kuščarja.

Slikali smo se nad breznom, v katerega odteka potok Pikeljščica.

Na poti proti Peskom so največ pozornosti vzbudili čudoviti cvetovi navadnega gadovca.

Na še nepokošenih travnikih, pisanih od nešteto rožic, nas je Sonja poučevala o rožah. Vsepovsod kozja brada, materina dušica, navadno korenje, različne drobnocvetne orhideje, navadni gadovec …, tako, da sploh nismo čutili utrujenih nog, čeprav smo hodili že skoraj  štiri  ure. Šele ko sta nam vodja povedala, da nas na kmetiji Šinkovc čakata gobova juha in ajdovi žganci, smo se  zavedali, koliko časa se že potepamo.

V kamniti plošči smo opazovali fosilne stopinje pradavnega plazilca.

Po topli malici smo odšli še do razgledne točke na Šinkovcovem griču, nato pa do bližnje cerkve Sv. Katarine, v kateri je ohranjen del freske iz 15. stoletja. Poleg cerkve je  pokopališče, na katerem so baje pokopavali umrle z Vrhnike, ko je v srednjem veku morila kuga. Po ogledu cerkvice smo se mimo smreke, pod katero so počivali pogrebci, kadar so nosili mrliča na pokopališče, spustili nazaj na Trate. Skozi Trate je po prvi svetovni vojni potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, na kar opominja mejni kamen iz leta 1920, postavljen po Rapalski pogodbi.

Ob pogledu na bujno cvetoče travnike nihče ni ostal ravnodušen.

Na konec potepanja nas je opozorilo grmenje, debele kaplje dežja in tudi nekaj zrn toče, ker pa ni  skalilo naše dobre volje in prijetnega druženja.

Na nekdanjo Rapalsko mejo še vedno spominjalo številne italijanske vojaške zgradbe.

Besedilo: Miran in Irena Keržmanc
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak