nedelja, 17.11.2013

Pred pragom ga imamo, vsak dan, vendar ga zelo malo poznamo, Ljubljansko barje namreč. Za nas, Barjane se spodobi, da ga pogledamo tudi iz druge plati. Iz bližnjih hribčkov, ki jih krasijo cerkvice.

Z avtobusom smo se odpeljali do Podpeči. Kratek obisk v kamnolomu, ki že dolgo počiva, vsaj kar se izrabe podpeškega apnenca tiče. Sedaj obdelujejo tonalit s Pohorja, pa še kakšna druga kamnina bi se našla, ki jo zgladijo in polepšajo, da zasije v svoji lepoti. Podpeški apnenec je bil tako zelo cenjen, da so Rimljani preusmerili strugo Ljubljanice mimo Podpeči.

Tudi naš mojster Plečnik ga je zelo rad uporabljal v svojih stavbah. No pa naprej do Podpeškega jezera. Saj ne veš, kje se jezero prične in neha zaradi obilnega deževja. Napaja se iz kraških izvirov na obrobju Ljubljanskega barja. Je eno izmed najglobljih jezer v Sloveniji, njegova posebnost pa je lijakasti odtok. Jezero je naravni spomenik, nad katerim kraljuje cerkvica Sv. Ane.

Na Planinco smo šli po nekoliko daljši poti,  ker smo želeli videti Ledeno jamo.

Mi pa se odpravimo naprej na pobočje Krima. Najprej se ustavimo ob kraški jami Skednenica. Lepa, a polna odpadkov. Žalostno je gledati stvaritev narave, ki jo je  zaznamovala človekova kratkovidnost. Kdo in kdaj bo očistil to jamo človekovih odpadkov?! Naš naslednji cilj je Ledena jama pod zaselkom Planinca. Jama je včasih služila kot hladilnica prebivalcem Planince. Ja, včasih, ko še ni bilo hladilnikov in zamrzovalnikov in  ko je na Planinci živelo sedem družin.

Vmes smo se ustavili še nad prepadnimi stenami udorne jame Skednenca,…

V Ledeni jami smo se spustili po poti navzdol do mesta,

…kjer smo videli pod prepadno steno vhod v dvesto metrski rov jame.

Danes na Planinci prebiva le še ena družina. Italijani so leta 1942 vas požgali, pa tudi cerkvico Sv. Tomaža, ki je bila zgrajena okoli leta 1200. Farani župnije Preserje so leta 1998  cerkvico obnovili na starih temeljih in v značilnem romanskem slogu, kot je bila prvotna.

Obnovljena cerkev Sv. Tomaža na Planinci je ohranila značilnosti romanskega sloga, malo okence v apsidi je še iz srednjega veka.

Tik pred ciljem se nam je odprl pogled nazaj na travnike Planince in na Krimsko pogorje.

No, mi pa smo polni informacij,  ki sta nam jih radodarno delila Sonja in Vojko, krenili naprej proti Sv. Ani in Preserju. Na hribčku, kjer stoji Sv. Ana, pa prečudovit razgled po Ljubljanskem barju vse do bele Ljubljane.

Nekateri so občudovali koze, drugi pa so že imenovali  cerkvice – v Preserju Sv. Vid in Sv. Jožef na vrhu gozdnate vzpetine.

Slikali smo se pred cerkvijo Sv. Ane, od koder je čudovit razgled na Barje.

Takole smo se ozirali na delno poplavljeno Barje in cerkvico Sv. Lovrenca.

V jasnem vremenu se z hribčka (484 m) vidi menda trideset cerkva. Mi smo jih našteli dvaindvajset. Potem pa najlepše. Andrej ima rojstni dan. Čestitke! Jegermajster in pecivo za kratko pot do Preserja. Vmes še hribček s Sv. Jožetom, ki čaka za drugič, pa Žalostna gora, tudi za drugič. Še čudovit pogled na zalite Ponikve pod cerkvico Sv. Vida v Preserjih. Lepo je bilo. Kratko, a sladko!

Zapisala Vida Praprotnik
Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak